Dve moški duši, prvi rojen v Ljubljani, drugi v Žitomirju (Ukrajina). Na videz ločena, in nezdružljiva, kot dva različna pola. Eden malo višji, čokat in temnejše polti, drugi majhen, vitek in svetel. Eden ležerno oblečen, drugi skrbno izbrano. Kot črno in belo, toplo in hladno. A hitro ugotovim, da sta dopolnjujoči si nasprotji, ki skupaj tvorita celoto. Kot jin in jang. Nikoli v mirovanju, vedno v dinamičnem vzajemnem delovanju.
Sedita nasproti mene za šankom sredi Prulčka, kjer sta doma, in zavem se, da tole zanimivo moško Prulčkovo dvojico družijo vrednote in prepričanja, ki v življenju štejejo. Ko drezam v njuno dušno globino, se kot lotosov cvet počasi odpirata in spregovorita o stvareh, v katere verjameta.
Adi in Saša, sta motor in gazdi Prulčka. Zanima me, kdo sta, kaj delata, kaj vaju povezuje v Prulčku, kaj vaju ne druži? Adi, tebe poznamo kot ljubljansko legendo, ki je vrsto let delala v Mačku …
Adi: Ja, to je bil job, ki v bistvu ni bil samo job, tam smo res nekako odrasli vsi skupaj s sodelavci, saj smo bili v Mačku skupaj kar dolgo časa. To je bil pravzaprav naš način življenja. Sem pa sin Palestinca in mame upornice.
Sin slovenske mame upornice?
Adi: Da, moja mama je Slovenka. Če že moram začet s tem, kdo sem in kaj sem, potem želim povedat, da sem v glavnem pravičnež. Ne maram krivic. Najverjetneje to izhaja iz mojih korenin in nenehnega boja še iz otroštva.
Saša: Če lahko nadaljujem s krivico … Občutek, da zaradi narodnostne pripadnosti nisi tak, kot nekdo drug, te dela nesrečnega. V šoli so me ves čas zbadali, da sem Žid. Ti si Žid! Ti si Žid! To sem ves čas poslušal. Bilo je neznosno. Potem sem odšel živet v Prago in že so me označili z Rusom in Ukrajincem. Vedno sem se zagovarjal, da nisem Ukrajinec, da sem fucking človek. Kamorkoli sem šel, so mi nadeli nek label, neko narodnostno etiketo. Spet v Sloveniji si malo čefur, ker si prišlek, in to obravnavanje, obešanje nekih stereotipov, to mi resnično ni fajn, saj živim zato, da delujem v nekem kulturnem okolju. Potem sem naposled prišel iz različnih velemest, kjer sem živel, v Ljubljano. Tukaj je v resnici bolje, kot kjerkoli drugje, tukaj se že 20 let počutim doma. Vendar sprva, ko sem prišel, tudi tukaj ni bilo tako, kot sem si želel.
Kaj misliš s tem, da ni bilo tako? Tukaj si vendarle našel nek mir?
Saša: Ko sem živel v Kijevu in Pragi, sem imel možnost vsak dan obiskati kak koncert, predstavo, slikarsko ali kiparsko razstavo, tam se ves čas nekaj dogaja, neka kulturna akcija, druženje. Tam je na tisoče umetnikov, na voljo so gledališča, bari, dj-i in partiji vsak dan, lahko izbiraš, na katero kulturno prireditev bi šel. Ves čas poteka socializacija, druženje. Ko sem prišel v Ljubljano, tega tu ni bilo.
Adi: Dobro, to bi lahko povezali z majhnostjo in starostjo takratne države. Slovenija je bila takrat še mlada država, ravno v tranziciji iz enega v drug sistem in ni imela še te kulture.
Menita, da sta se morala zaradi svoje narodnostne identitete dokazovati bolj kot kdo drug? Je bila prisotna morda celo borba, ki vama je ostala. Upornika od otroštva …
Adi: Ja, ves čas se moraš “fajtat” in dokazovati, da si isto vreden. Sicer samo do neke meje, do določenih let, potem čez to narediš kljukico in si rečeš, konec s tem.
Saša: Potem tvoj način dilanja s tem ni bil “fajt”?
Adi: “Fajt” je bil morda bolj notranji in besedni, no, včasih morda tudi fizični, v osnovni šoli sem se moral branit.
Saša: Nisem mislil fizično …
Adi: Mislim na “fajt” v smislu dokazovanja, da si človek, da si mogoče celo boljši od drugega, to sem moral donekle dokazovati. Ampak to je bilo prisotno do nekega obdobja, potem pa sem si rekel, res ne rabim več tega “fajta”. Ko dojameš sebe, kdo in kaj si, postene to nepomembno in se obkrožiš z ljudmi, ki to štekajo. Škodljivce pa odstraniš iz lajfa.
Poznam to zbadanje, tvoj fotr je čefur, ti si čefur, tvoj mehki č denimo …
Adi: Ampak to dela zelo debelo kožo.
Prihajata iz različnih kultur, imata različne korenine. Vsi poznamo konflikt, ki vlada med koreninami vajinih narodov. Kako bi vidva končala to delitev med tema dvema kulturama? Morda vidva predstavljata ta dva stebra, ki lahko presežeta ta konflikt in se pokažeta kot sodelovalca in ne kot nasprotnika?
Adi: Midva sva to prerasla s stiskom roke. Mislim, da nihče od naju dveh nima nobenih problemov s tem. O tem se niti več ne pogovarjava.
Tudi kadar sta jezna drug na drugega, ne? Se nikoli ne vidita kot nasprotnika, vedno kot sodelavca?
Saša: To je čisto vmešavanje stereotipov, ki se sliši nekako takole. Adi po rodu Palestinec dela “štalo” Judom, Saša, po rodu Jud, pa jemlje Palestincu njegovo zemljo. To je tako bizarno. Ne vem, kdo mi je nadel to etiketo, ker sem del judovske kulture. Sam ne čutim nobene pripadnosti, nismo bili verni, nismo hodili v cerkev ali sinagogo, saj se je to v času Sovjetske zveze skrivalo. Spominjam se, da je imela babi neke sorodnike v Ameriki in ker je bil oče komunist, jim ni smela nikoli pisati. Hodila je k svoji sorodnici, da je ta pošiljala pisma v njenem imenu. Vse je počela na skrivaj. In potem mi rečejo, da sem Jud. Ja, super. Lahko mi rečeš, da sem kdorkoli, čefur, črnec ali nekdo iz Ukrajine. A sem samo človek. Človek z izkušnjami. In nekaj veljam. Isto menim za Adija.
Adi: Za razliko od tebe, Saša, jaz to pripadnost čutim, jo imam in nosim po očetu.
Med seboj sta poslovno povezana in verjetno med vama kdaj pride tudi do konflikta. Kako izrazita to svojo jezo?
Saša: Da, sem jezen, a to so bolj moji notranji programi, nesoglasja iz preteklosti, ki izzovejo mojo jezo. Lahko se delam, da je kriv Adi, a ta jeza je plod mojih notranjih bojev, moje notranjosti.
Se pravi, da odgovornost za jezo, ki jo izzove vajin konflikt, ne obešata drug na drugega zaradi nekih kulturnih ali narodnostnih razlik?
Adi: Ah, kje pa. Kot sem že omenil, to sva midva premagala na najinem drugem sestanku. Še preden sva se sestala, me je Saša malo preveril na spletu (op. avt., Adi se nasmehne – in pri tem pripomni, malo pač poguglaš človeka ali ga preveriš na njegovem fb profilu), saj je na sestanku takoj povedal, da tukaj ne bo nobenih političnih akcij. Od takrat naprej je bila ta najina zgodba glede narodnosti zaključena.
Kar pa se konfliktov tiče, bi morda izpostavil kar primer iz preteklega tedna. Saša mi je poslal nekaj elektronskih sporočil, ki pa jih jaz bolj počasi prebiram, saj sem za to res malo len, medtem, ko je Saša glede tega zelo redoljuben. Njemu je to tako, kot meni v minuti skuhati odličen espresso … no, in je “padu malo ven” z nekoliko povišanim tonom. Kaj hitro sva se pomirila oba, ker smo bili na nekem sestanku, a konflikt naju je oba še vedno malo grizel. Sam sem mu želel že čez vikend poslat sporočilo z opravičilom, pa sem si rekel, da počakam do ponedeljka … Saša me je prehitel že v nedeljo in se mi opravičil s skoraj istimi besedami, ki sem jih jaz namenil njemu v svojem neposlanem sporočilu. Tako rešujeva stvari. Civilizirano, umirjeno. Seveda pa konflikti tu in tam pridejo.
Razumeta se kot človeka, oba sta po duši kulturnika in to je vajina vrednota.
Adi: Midva drug na drugega sploh ne gledava s te narodnostne plati, kot na Juda in Palestinca. Človek je človek.
In oba sta “doma” v Prulčku. Eden je šef šanka, drugi je capo di banda vsega umetniškega, glasbenega in kulturnega dogajanja.
Saša: Točno zato to delava. Jaz točno zato to delam. V Prulčku imamo kulturno dogajanje, ljudem odpiramo obzorja, da se lahko družijo, tapkajo z nogo na isto glasbo, skupaj uživajo/mo in so/smo del skupnosti.
Sta vzor tega, da se tovrstni narodnostni stereotipi lahko gladko presežejo. In odraz tega je tudi Prulčkov program, v katerem so zastopane skupine, glasbeniki, izvajalci različnih narodnosti. V Balkan Jamu z Jeleno Soro lahko denimo tapkamo z nogo na makedonsko, srbsko, bosansko, albansko glasbo …
Adi: Glasba pač ne pozna tega. Malo moraš imeti tudi samorefleksije, znat moraš pogledat vase, da najdeš te napake v sebi.
Saša: Z glasbo brišemo meje.
Se družita tudi izven Prulčka ali sta povezana zgolj poslovno? Imam občutek, da sta tudi prijatelja, da sta razvila neko pristno prijateljstvo.
Saša: Mislim, da ga še vedno razvijava.
Se imata rada? Pri vama je čutiti nekaj več, kot samo poslovno povezanost.
Saša: Nekaj časa sem bil direktor podjetja, vodil sem vse, vodil sem program, gostinstvo, a zelo hitro sem ugotovil, da nisem gostinec. Totalno nisem gostinec. Zato sem to prepustil profesionalcu. Ko gledam Adija, vidim najboljšega gostinca, kar jih poznam. Tu se ne vtikam, vse je narejeno, tisočkrat boljše, kot si sam lahko predstavljam. To je Adijev profesionalizem. Verjetno tudi Adi ve, kako delam jaz.
Adi: Midva zelo dobro sodelujeva brez kakršnihkoli pravil. Vse poteka nekako spontano. Ne mešava se drug drugemu v posel. Saša ne skače v gostinstvo, jaz ne hodim v program. Vedno pa si pomagava, če je treba.
Koliko si zaupata po kulturni plati, koliko se usklajujeta glede kulturnega programa, kdo izbira glasbenike? Sta za to zadolžena oba, ali bolj ti, Saša? Adi, mu kdaj pri izbiri oporekaš?
Adi: Ne, glede izbire glasbenikov mu nikoli ne oporekam. Tukaj ni nikoli nobenega oporekanja, tukaj je čisto sodelovanje. Saša me obvesti, če stvari niso jasne. Glede uredništva programa me vedno kontaktira in skupaj dorečeva, ali je česa preveč ali premalo.
Saša: Če mi kaj ni jasno, vprašam Adija. Sam imam problem, da sem včasih prehiter in naredim napako. Zato pa je fajn, da imam ob sebi ljudi, kot je Adi, ki je nekoliko bolj umirjen, topel in počasen človek. To je fajn.
Adi: Midva sva kot jin in jang. V nekaterih stvareh jaz mirim njega, na neki točki on mene. To je ta simbioza, ki dela Prulčka potem takega, kot je.
Saša, ti deluješ bolj poslovno, kot stric iz ozadja, Adi, ti si mojster šanka, si bolj everyman. A skupaj vaju vidim v nekem dinamičnem vzajemnem delovanju.
Saša: To je spet povsem stereotipsko. On je bolj palestinian boy, jaz judovski deček.
Saša, ti gledaš na stvari mogoče malo drugače kot Adi. Te morda kdaj Adi pri tem ovira, ko gledaš skozi svoja poslovna očala z namenom, da bi ustvaril še bolj uspešno blagovno znamko Prulčka?
Saša: Tukaj je potrebno sodelovati. Sam si v glavi ustvarim vizijo, ki je Adi denimo ne razume, se z njo ne strinja in takrat nastane neravnotežje. Zato je potreben čas. Ne postavljam si cilja, da bo čez pet let Prulčkova znamka vredna milijon evrov, absolutno ne. Delamo neko stvar, s katero se oba strinjava. Imamo procese in jaz gledam na vsak proces tako, da se vedno nekaj da dodati. Trenutno smo naredili novo spletno stran, bil je nek poslovni proces, ljudje vidijo spletno stran, a to je le izložba. Delo in poslovni proces se dogajata v ozadju. Vse to pa je potrebno skomunicirati. V letu 2019 smo imeli 260 koncertov in vse je bilo potrebno organizirati. Z glasbeniki, s šankom, s toncem, s plesnim teatrom, vse uskladiti, da deluje in ne vzame veliko časa. Isto je s spletno stranjo. Skreirali smo takšno spletno stran Prulčka, ki povezuje njen nov videz z vsebino.
Saša, kaj ti je ljubo pri Adiju, kaj je tisto, kar ceniš pri njem?
Saša: Pred časom me je Adi povabil na rojstni dan njegove hčerke. Z ženo sva prišla na rojstni dan, ki se je odvijal na Prulčkovem vrtu. Usedel sem se in nekaj začutil, nekaj, sploh nisem vedel kaj. Okrog sebe sem samo videl prizor, kjer je bilo veliko ljudi, videl sem Adijevi sestri, brata, mamo, otroke … Nekaj so se kregali, galamili, “štala”, jaz pa sem samo sedel, gledal in se spraševal, kaj je tukaj tako fajn. Potem je prišla do mene Staša in vprašal sem jo, kaj je tukaj tisto, česar jaz ne razumem. Povedala mi je, da je to toplina. To je to. To je tisto, česar jaz nisem imel doma. Ko pomislim na moje sorodnike, tam je bil bolj računovodski servis, kot pa neka čustvena institucija. To se mi je zdelo tako drugače.
Kaj pa je tebi ljubo pri Sašu, Adi?
Adi: Če izpostavim samo koronski čas, koliko sta mi s Stašo pomagala. Najprej pri najemnimi za lokal, nato še s stanovanjem. Vse to ti pove o človeku, da je dober. Beseda dober je sicer majhna, vedno manj pomeni v teh časih, malo je zguljena, a zelo veliko pove o človeku. S temi dejanji sta pokazala, koliko sta velika v pravem pomenu besede.
Kaj bi želela sporočiti skupnosti glede vajine različnosti (narodnost, attitude)?
Saša: To, v čemer sva si podobna in kar nas drži skupaj. Adi je že uvodoma rekel, da je pravičnež in to je meni izredno pomembno. Obstajajo pa tudi institucije, kot je npr. Sazas, ki nas mimogrede toži, in to je vrh nepravičnosti. To je protiustavna, brutalna, nepravična institucija, kjer se je zbrala neka banda pravnikov in napisala zakon, ki ne prinaša nobene rešitve, saj je napisan tako, da jemlje. Glasbenikom, ki odigrajo svojo avtorsko glasbo in zaslužijo ubogih 50 evrov, vzamejo 130 eurov. To se mi zdi absolutno nepravično. Tu se bova borila, s pravniki bomo Sazasovce tožili nazaj. Druga stvar je pripadnost tej skupnosti. Morda ima Adi to bolj izraženo kot jaz. Adi, arhetip everymana, človek, ki ne skrbi toliko zase in ne poudarja sebe, ampak skupnost. Družba je zelo pomembna. To spoštujem in Adi je tisti, ki gradi to skupnost.
Torej ne gre zgolj za nek job, temveč hram, ki ga tudi vidva spoštujeta?
Saša: Ja, ker Prulček … tle smo doma.
Prulčkov slogan, “Tle smo doma …”, pomeni, da se tle res počutiš kot doma. In doma si, kjer je tvoja duša, srce. In vidva dejansko tukaj sta doma. Vidva dom spoštujeta, je vajin hram. To je ta vajina pripadnost, ena od vajinih vrednot.
Adi: Ja. Veliko je nekega vloženega kvalitetnega dela in časa. To ni samo job, to je life.
Kje se vidita čez deset let?
Saša: Adi mi je nekoč rekel, da si star takrat, ko iščeš službo prijateljevim otrokom, prej pa si jo iskal prijateljem. Tako se jaz vidim čez par let. Ko bo moj sin že odrasel, Adi, ali lahko njemu zrihtaš job :).
Adi: Ne vem, kje bom čez deset let. Jaz nikoli v lajfu nisem gledal niti za dve leti naprej.
Nisem mislila na napovedovanje vajine prihodnosti.
Adi: Človek obrača, lajf obrne. Trenutno spet zbujamo nazaj Prulčka, upam, da nas bodo vladni možje čimprej odprli.
Saša: Zbujamo ga tako, da delamo prenovo. Prenavljamo Prulčkov vrt, sodelujemo z arhitekti, prenavljamo backstage, koncerti so zastonj, backstage pa plačljiv 😉 .
Adi: Obeta se nek nov večer, nek nov program. Kaj bi tukaj sporočil … To, da, ko se odpremo, naj ljudje pridejo v čim večjem številu, da se bomo spet malo dotikali.
Saša, koliko let boš lahko še fural Prulčkovo sceno? Osebno menim, da je tvoje srce tukaj, v tej skupnosti, ali se morda vidiš še kje drugje?
Saša: Imam veliko projektov. Kot vsak človek, kot vsaka osebnost, imam tudi sam neke programe, vzorce. Ti so osnovani na nekih principih, vrednotah. Psihološka teorija govori o tem, da je naša psiha naš operacijski sistem, ki vsebuje te programe. Vzorčni programi. Carl Gustav Jung je rekel zelo enostavno, da vsi v sebi nosimo nek arhetip. V obnašanju, vedenju, komunikaciji. Ko sem globlje začel preučevati arhetipe, sem pravzaprav dojel, zakaj delam določene stvari.
In zakaj delata to, kar delata?
Saša: Ker moram to izrazit, če treniram te psihološke programe. Če vložiš nek input in dobiš ven output, se nekaj zgodi s tem programom, potem ga razvijaš. In razvijam sebe v vse možne smeri. Aikido treniram že 20 let. To je neka baza, temelj, struktura. In to mi da nek temelj, motor, nek pogon v življenju. A če sem ves čas v nekem istem okvirju, v nekem predalu, to ni dobro. Moram oditi tudi v nasprotno smer in nasprotna smer je Prulček, tukaj se upiramo in razbijamo realnost. Ne želimo si kulture, kot vlada sedaj, razvijamo nasprotujoč način. Kot denimo, osebni razvoj na eni strani in družbena pripadnost na drugi strani. Isto je tukaj.
Tega upornika imata vidva že malo v sebi …
Adi: Ja, dobiš ga skozi življenje. Koliko upornika ostane v tebi, pa je vprašanje. Ali ga jemlješ kot breme, ali pa je del tebe. Ko veš, da nekaj ni prav, se proti temu boriš. Ne vem, ali v tem primeru izpolnjuješ sebe, ali karkoli drugega, mogoče je prisoten malo ta ego trip.
Saša: Vsi ga imamo. Vsak je bil najstnik. Vse te stvari imajo svojo fazo. Najstnik je nedvomno upornik. Ampak kaj lahko najstnik pove, samo fuck you. Nima argumenta. Z leti, ko počasi rasteš in postaneš artikuliran, nisi kriminalec, pa se začneš boriti proti družbenim krivicam, boriš se proti Sazasu. Teh t.i. Sazasov je v politiki veliko.
Adi, zakaj delaš to, kar delaš?
Adi: Že pri 18-ih sem si želel imeti lokal z živo glasbo. Čisto iz nekih romantičnih vzgibov, ker se mi je to zdelo takrat kul. Potem skozi leta človek pozabi nase. Zavežeš se partnerju in otrokom. Šele ko sem sklenil pogodbo, sem se po dveh mesecih spomnil, da so bile v bistvu to moje mladostniške sanje. Rad tudi pomagam ljudem in tukaj kot najemnik Prulčka, kot provider nekega kulturnega programa, se mi zdi, da imam neko moč, da lahko pomagam ljudem v smislu, da se jim širijo obzorja, da premagujemo neke bariere, ki jih imamo vsi v glavah. Pomagam tako, da zaposlim recimo fanta z Levca, da pride na prakso, da se socializira. Zaposlenim pomagam, da začutijo pripadnost, da imajo to svobodo v delu, karkoli delajo, da se čutijo, da imajo odgovornost, svobodo.
Da so lahko drugačni …
Adi: Nujno morajo biti drugačni. Predvsem morajo biti drugačni, da so lahko to, kar so. Da se nobenega ne bremza.
Prulček je drugačen klub, je klub za alternativce. Kaj je tisto, kar ga dela drugačnega od drugih klubov?
Adi: Drugačen je zaradi vseh nas, ki smo vpleteni.