Kdo in kaj v resnici vodi Prulček?

Prulček skozi oči tistih, ki mu dajejo zvok. Pogovor z ustvarjalci programskih ciklov o improvizaciji, hrani, skupnosti in prihodnosti Prulčka.

Danes smo zbrani kot del programske ekipe Prulčka. Ne kot uradni svet, temveč kot del neformalne skupnosti, glasbenikov in urednikov, ki so v zadnjem desetletju soustvarjali program in značaj tega prostora.

Predstavljamo štiri kuratorje, ki s svojimi pristopi in žanrskimi ozadji odražajo razpon Prulčkovega programa – od standardnega do eksperimentalnega jazza, od blues rocka do svobodne etno fuzije. To sicer ni celoten seznam, je pa dober prerez tega, kar Prulček je.

Skupaj so postavili temelje prostora, kjer ni bilo pomembno, koliko si znan, temveč koliko si prisoten. Pogovarjali smo se o tem, kaj je Prulček bil, kaj lahko postane – in zakaj ga še vedno potrebujemo. 

Če misliš, da kdo manjka – povej. Prulček nikoli ni bil zaključen krog, ampak gibanje. In če si zraven, se nadaljuje.

Kako bi se predstavili kot glasbeni uredniki Prulčka? Kakšno ozadje prinašate v ta prostor – vaše glasbene korenine, vplivi, izkušnje? In kaj kot kuratorji želite dati tej sceni?

Nikola Matošić: Zame je bil Prulček vedno prostor, kjer sem lahko delil zgodovino džeza – ne kot učbenik, ampak kot živo izkušnjo. Cikel »Kumsko veče« je bil posvečen razumevanju, od kod prihajamo kot akademski glasbeniki – profesorji Konservatorija, Akademije, člani Big Banda RTV. A v Prulčku sem želel biti tudi poslušalec. Dal sem prostor glasbi, ki je premišljena, a še vedno topla. Prulček mi je pomenil svobodo brez pretvarjanja.

Julijan Erič: Moje korenine so v bluesu, rocku in psihedeliji. S ciklom Excite! smo dvakrat mesečno v Prulčku raziskovali robove teh žanrov skozi improvizacijo. Nikoli nismo odigrali istega koncerta dvakrat. Kot kurator sem želel sceni ponuditi nekaj stalnega – prostor, kjer blues ni zvenel kot preteklost, temveč kot nekaj živega in odprtega. Kjer so lahko tudi mladi prišli poslušat, začutiti ritem in se nalezli energije. To ni bil zgolj koncert, temveč vaja skupnosti.

Rok Zalokar: Izhajam iz ljudske glasbe, džeza, klasike in eksperimentalne elektronike. Vse te elemente združujemo z mojim kolektivom Zhlehtet, katerega sestavljajo zelo kreativni glasbeniki, ki so tudi sami skladatelji in ustvarjalci. Prulček je naš peskovnik. Nas pristop je, da vsakič predstavimo novo kompozicijo in kombinacijo članov kolektiva. Da na domačem terenu držimo svežino in se skupaj s publiko razvijamo. Naše ustvarjanje je dvosmerno, ne moremo ustvarjati v vakumu. 

Igor Bezget: Izhajam iz džeza, a sem doma v Indiji, Afriki, Sredozemlju. Prulček sem videl kot stičišče kultur. Moj cikel Urban Tribe ni bil koncertni niz – bil je zvokovni zemljevid. Vsaka zasedba je bila nova zgodba, nova konfiguracija. Kot kurator sem hotel odpirati ušesa, ne polniti dvorane. Ljudem sem želel dati nekaj, kar jih premakne. In glasbenikom prostor, kjer si lahko to, kar si – brez filtrov.

Kaj vam pravzaprav manjka, odkar je Prulček zaprt? Kaj vam ta prostor pomeni? Bi rekeli, da je za Ljubljano tudi kulturno nujen?

Igor Bezget: Bil sem kar pretresen, ko je izginil iz vsakdana. Prulček ni bil le lokal. Bil je prostor mednarodnih srečevanj. Tam so sedeli ljudje iz celega sveta in poslušali improvizacije z Balkana, Indije, Afrike. In niso šli ven. Bili so tam do konca. To veliko pove. Bil je eden redkih prostorov, kjer se je glasba še lahko zgodila pošteno, iz potrebe – ne iz produkcije.

Nikola Matošić: Ko sem nazadnje prišel mimo in zagledal zaprta vrata, me je kar stisnilo. Manjka duh. Svoboda. Prulček je bil neodvisen prostor, brez filtrov in brez tega občutka, da moraš biti nekdo, da si lahko na odru. To so redki kraji – kjer se lahko zgodi muzika, kot se mora zgoditi. Za Ljubljano je to bil kulturni center v pravem pomenu – brez direktorata, z dušo.

Rok Zalokar: Prulček je v zadnjih letih postal “go-to” prostor v Ljubljani. Tako za glasbenike kot za publiko. Združeval je zelo različne ljudi, manjka mi ta stik, manjka mi ta možnost, da se lahko nekaj zgodi. Ljubljana nujno rabi tak prostor, rabi tak klub.

Julijan Erič: Manjka mi prostor. Manjka mi ritem. Dvakrat mesečno smo igrali tam in to je bil del mojega glasbenega toka, pa tudi del kulturnega utripa mesta. Prulček ni bil samo oder – bil je stalna možnost. Ko smo igrali isti program drugje, odziv nikoli ni bil enak. Ljudje niso prihajali le zaradi glasbe, ampak zaradi atmosfere. Ljubljana je s tem prostorom izgubila nekaj pomembnega – vsakodnevni stik s kulturo.

Kako vam zveni nova kulinarična smer Prulčka? Bi lahko dobra hrana po vašem mnenju dodala nekaj k koncertni izkušnji? Ste že nastopali kje, kjer je bila hrana del dogodka?

Igor Bezget: Hrana in glasba gresta povsod po svetu skupaj. V Indiji, Ameriki, Evropi – povsod imaš klube, kjer lahko ob koncertu tudi kaj poješ. Tudi v najbolj kultnih jazz klubih v New Yorku dobiš večerjo. Ključno je, da to ne zmoti glasbe, da strežba ne posega v izkušnjo poslušanja. Če je to dobro narejeno, lahko doda novo plast, obogati večer.

Julijan Erič: Ko smo igrali v ZDA s Prismojenimi profesorji, smo v skoraj vsakem klubu igrali ob hrani. Ljudje so jedli burgerje, piščanca, žar… in zraven poslušali muziko. To je bilo čisto normalno. Ne vem še točno, kako si to predstavljam v Prulčku, ker je prostor manjši, ampak če bo stvar premišljena, zna biti zanimivo. Zakaj ne? Mislim, da se ne smemo ustrašiti sprememb.

Nikola Matošić: Meni je to super. Če lahko poješ dober suši in poslušaš vrhunski džez – zakaj pa ne? V tujini je to standard. Mislim, da lahko hrana naredi večer še bolj kompleten. Ključno je, da ostane prostor tak, kot je bil – odprt, pristen. Če se to ohrani, potem je to lahko samo nadgradnja.

Rok Zalokar: Če je stvar zasnovana s posluhom, lahko dobra hrana samo poglobi izkušnjo. Muzika se bolje posluša na poln želodec. Bil sem že v več takih klubih v tujini, kjer je bilo vse usklajeno – ritem postrežbe, tišina poslušanja. Če bo tudi v Prulčku tako, sem popolnoma za.

Praksa zadnjih dvanajstih let je jasno pokazala: financirati kulturo s prodajo alkohola ni dolgoročno vzdržno. Približno tako kot bi zalival vrt s slano vodo. Radi bi slišali vaše iskreno mnenje – mislite, da lahko publika uživa na koncertu tudi brez piva v roki?

Igor Bezget: Kultura ni enako zabava. Lahko je zabavna, ampak ni to njen namen. Če je edini vir prihodka alkohol, začneš program prilagajati temu – in izgubiš bistvo. V Prulčku smo dokazali, da gre tudi drugače, da ljudje pridejo zaradi vsebine. Sam prostor daje ton. Če je prostor glasbeno resen, bodo tudi obiskovalci drugače doživljali večer.

Julijan Erič: Mislim, da bo to šlo naravno. Če bo prostor deloval bolj kulturno, bo tudi potreba po alkoholu manjša. Ni treba prepovedovati, samo ponuditi nekaj boljšega – glasbo, ambient, morda hrano. Vse gre z roko v roki. Ljudje se hitro prilagodijo, če se čutijo vabljene. Ni treba delati iz tega drame, naj prostor sam pokaže smer.

Nikola Matošić: Ljudje pridejo na muziko, pivo je samo ob strani. Če ostane program močan, iskren in raznolik, potem ni bojazni. Če pa bo še dobra hrana – še toliko bolje. Pomembno je, da ne izgubiš duše prostora. Če to ostane, lahko Prulček preživi tudi brez pivskega ritma.

Rok Zalokar: Vse je odvisno od nastavka. Če ponudiš izkušnjo, ki je polna – glasbeno, estetsko, čustveno – potem pivo ne bo več osrednji element večera. Mislim, da se ljudje želijo počutiti slišane, ne le postrežene. Če to dosežeš, potem je prostor že zmagal.

Se spomnite kakšnega trenutka, koncerta ali večera v Prulčku, ki vam je zlezel pod kožo in tam ostal? Nekaj, kar se je zgodilo na ali ob odru – nepričakovanega, ganljivega ali pa preprosto človeškega?

Nikola Matošić: Zame bo Prulček vedno tudi prostor, kjer sem spoznal svojo partnerico. En večer, ena pesem, en pogovor – in nekaj se je zgodilo. Zdaj imava otroka. Ampak ni bil to samo osebni trenutek – tudi v glasbi so se tam začele stvari. Novi bendi, novi projekti. Bilo je kot nekakšno vozlišče, kjer so se poti križale ob pravem času. To se ne da načrtovat, samo zgoditi se mora – in Prulček je to omogočal.

Igor Bezget: Spomnim se enega koncerta s perzijsko zasedbo. Že to je bilo nekaj posebnega, potem pa se nam je nepričakovano pridružil Boštjan Gombač. Ni bilo nobenih vaj, nič dogovorjeno – a vse je steklo, kot bi igrali skupaj že leta. Po koncertu je pristopil poslušalec iz Nove Zelandije in rekel, da česa takega še nikoli ni doživel. Drug podoben trenutek se je zgodil med večerom gipsy swinga, ko je čisto spontano na oder stopil Zoran Predin. Ni bilo napovedano ali načrtovano – pa je nastal trenutek, ki ga ne moreš ponoviti. In to se je zgodilo prav tu, v Prulčku. To so večeri, ki ostanejo s tabo.

Julijan Erič: Najbolj so mi ostali v spominu večeri, ko smo med igranjem čisto po naključju ujeli nekaj posebnega. Včasih se je improvizacija tako sestavila, da smo vsi čutili, da je to – to. Ne gre za virtuoznost, ampak za povezanost. V zraku je bila elektrika, publika je bila z nami do zadnjega tona. In kar je najbolj noro – to se ni zgodilo enkrat ali dvakrat. V Prulčku se je to dogajalo redno.

Rok Zalokar: Ogromno jih je bilo. Eden izmed meni ljubših spominov pa je gotovo serija solo klavirskih koncertov z elektroniko – takrat sem bil še na začetku svoje ustvarjalne poti in je neprecenljiva izkušnja da imaš odprta vrata in zaupanje ekipe za eksperimentiranje. Prulček mi je to omogočil. Poleg tega so bili legendarni džemi – tisti, v katerih si začutil, da muzika ne prihaja iz tebe, ampak da si sam njen kanal.

Kaj pripravljate v svojem ciklu po odprtju? Kaj lahko pričakujemo – zvočno, žanrsko, energijsko? Morda kakšna imena, premiki, presenečenja?

Nikola Matošić: Kumsko veče gre naprej. Vmes smo postali pravi bend – pripravljamo album z avtorsko glasbo članov zasedbe in že nastopamo na festivalih. V Prulčku bomo predstavljali nove komade, a ohranili tudi izobraževalni duh cikla. Zame je pomembno, da ljudje ob poslušanju začutijo tudi širino tradicije, iz katere črpamo.

Igor Bezget: Načrtov je več. Sestavljamo zasedbo MusicLab Quartet z glasbeniki iz različnih delov Evrope. Pišem novo avtorsko glasbo, razmišljam o koncertih, ki bodo povezovali indijsko, afriško in balkansko tradicijo. Ideja je tudi reggae večer posvečen Marleyju, pa nekaj bluesovskih večerov. Če bodo pogoji pravi, lahko spet začnemo ustvarjati neponovljive zasedbe – takšne, ki obstajajo samo za en večer. To je zame bistvo Prulčka.

Rok Zalokar: Rad bi nadaljeval z meditativnimi klavirskimi večeri in seveda z Zhlehtetom – kolektivom, ki še zdaleč ni izčrpan. Vsak član je tudi avtor, vsak projekt je raziskava. Prulček je edini prostor, kjer si lahko tak format sploh privoščimo. Imam občutek, da šele zdaj vstopamo v tisti pravi prostor za ustvarjanje.

Julijan Erič: Excite! se vrača. Morda z nekoliko manjšim tempom in nižjo glasnostjo, a z enako mero svobode in odprtosti. Vsak koncert bo znova improvizacija, raziskovanje in vaja v poslušanju. Vedno bo nekaj novega – druga zasedba, druga atmosfera, druga zgodba. Pripravljen sem sodelovati tudi v novih oblikah, če bo to pomagalo, da prostor zaživi v novi dinamiki.

Imate kakšno vprašanje zame ali za Prulček? Kaj zanima vas, kaj bi radi vedeli?

Nikola Matošić: Mene zanima samo eno – kdaj se spet odpre? Vem, da ni enostavno, ampak vsak teden me kdo vpraša, če je že. Pa še to: ali bo program ostal tako raznolik kot prej? 

Saša: Kmalu. Resno. Smo že čez polovico ;). Vem, da to ponavljam že nekaj časa, ampak zdaj je vse podrto do konca, zdaj imamo še zadnje prilagoditve pred inšalacijo kuhinje in bara. In ja – raznolikost bo ostala. Prulček brez žanrske svobode ni Prulček.

Rok Zalokar: Mene zanima predvsem logistika. Kako bo urejen večer – kdaj bo hrana, kdaj koncert, kako se bo to prepletalo? V tujini sem videl klube, kjer vse teče usklajeno, a pri nas zna biti občinstvo bolj občutljivo. Zanima me, ali bomo to znali uskladiti tako, da bo koncert ostal središče večera.

Saša: Večeri bodo jasno strukturirani – med 18. in 20.30 bomo ponujali raznolik meni. Med koncertom bodo na voljo prigrizki, brez pribora, z mislijo na estetiko, okus in nemotečo prisotnost. Hrana ne bo silila v ospredje – koncert ostaja srce večera.

Igor Bezget: Zanima me, kakšna bo dinamika – koliko prostora bo za nove projekte, za preizkuse? Bo Prulček še vedno prostor, kjer lahko na oder stopi nekaj, kar ne obstaja nikjer drugje? In tudi – kako bomo sodelovali kot ekipa, da se program še naprej gradi na zaupanju in vsebini, ne na učinkovitosti.

Saša: Ja, eksperiment ostaja ključni element. Prulček bo še vedno prostor, kjer se lahko zgodi nekaj, kar ni predvideno, kar ne obstaja nikjer drugje. Ekipa ostaja majhna in prilagodljiva, z veliko medsebojnega zaupanja. Program se bo gradil z vami – uredniki.

Prulček nikoli ni bil le prostor z odrom. Bil je stičišče zvoka, ljudi in idej. Zdaj, ko se odpira novo poglavje, ga ne gradimo iz nič, ampak iz vsega, kar je bilo – iz spominov, večerov, spodrsljajev in presežkov. V tej zgodbi ni publike in odra, ampak skupnost, ki posluša in ustvarja hkrati. 

Če želite biti obveščeni o novostih, se naročite na naš glasnik 👉 https://www.prulcek.si/glasilnik/