Odprto, iskreno in brez olepševanja: odgovarjamo na vprašanja, ki jih postavljate o novi prihodnosti Prulčka.
Pred kratkim sta Shin in Saša že razmišljala glas o tem, kaj Prulček postaja – še vedno prostor za glasbo in kulturo, a zdaj tudi za res dobro hrano. (Če še niste ujeli pogovora, kliknite tukaj)
Najprej – super hvala vsem, ki ste se oglasili, nas podprli, vprašali, kritizirali ali povedali kaj lepega. V živo ali na spletu – vse šteje. ❤️
Slišimo vas. In ja, tudi mi imamo včasih občutek, da se spreminja vse – in to naenkrat. Ampak naj vas pomirimo: Prulček ostaja Prulček. Samo malo bolj premišljen, morda bolj urejen, a z istim srcem in istim duhom.
Danes pa vam želimo predstaviti najpomembnejšo članico ekipe: Urško. Če Shin prinaša kulinarično vizijo, Saša skrbi za program in dogajanje, je Urška tista, ki poskrbi, da vse skupaj dejansko deluje. Je hrbtenica operacije – nekje med umetnostjo in birokracijo, med idejami in realnostjo.
V nadaljevanju boste našli pogovor brez PR olepševanja, z vsemi odgovori, ki si jih zaslužite. In če vas zanima, kdaj odpiramo – tudi to izveste spodaj.
Gremo lepo po vrsti.
1. Kdo je Urška?
Urška, povej nam malo več o sebi – od kod prihajaš, kakšno je tvoje ozadje in kakšna je tvoja vloga v Sato Prulčku. Kaj te je pripeljalo sem in kaj te pri tem projektu najbolj navdušuje?
Urška: Študirala sem japonščino in nemščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje sem nekaj časa živela na Japonskem, in ko sem se vrnila, sem spoznala Shina, ki je ravno odpiral restavracijo v Ledina ccentru. Tako sva začela sodelovati in rodila se je zgodba Sato Bento. Potem pa je Saša predlagal, da jo nadaljujemo v Prulčku. Zdelo se nam je kot naraven korak naprej, ki poveže dve ideji v eno novo izkušnjo. In res se veselimo, kam nas bo to popeljalo.
In kakšna je tvoja vloga zdaj – tukaj, v Sato Prulčku?
Urška: Heh, papirji. 😄 Shin skrbi za kuhinjo, jaz pa za vse, kar pride po pošti, račune, prijave za službo … vse gre čez mene. Ampak v resnici sem tista, ki mora imeti pregled nad vsem in reči: “Tole ima smisel” ali “Tole raje ne.” Skratka – deklica za vse.
Kaj pa te najbolj skrbi? Kaj se ti zdi največji izziv?
Urška: Na začetku predvsem to, da so ljudje vajeni starega Prulčka. Sprememba je lahko dobra, ampak marsikoga je tudi strah. Mislim, da bo ključno, da jih znamo lepo povabit nazaj – in jim pokazat, da nismo tukaj zato, da bi karkoli uničili.
Kaj pa čez eno leto? Ko nekdo pride v Sato Prulček – kaj bi si želela, da začuti?
Urška: Da je spet “doma”.
Shin: Tudi jaz si želim tega. Atmosfera, dobra hrana, dobra glasba – to je to.
2. Hrana in novi koncept
Vprašanje, ki je sprožilo največ komentarjev na družbenih omrežjih – ali bo Prulček od zdaj naprej strežba izključno japonsko hrano? Nekateri se bojijo, da suši in miso juha ne sodita v vzdušje rock koncerta.
Shin: Ne, nikakor ne gre za to. Med koncerti bo hrana prilagojena prostoru – finger food, prigrizki na palčkah, nekaj, kar lahko ješ tudi, ko je gneča in ni prostora za vilice in nože. Pred kratkim sem bil v Osaki – mestu, ki slovi kot japonska prestolnica kulinarike – in obiskal restavracijo s kushikatsu. To so ocvrti prigrizki na palčkah, postreženi z vročimi robčki za čiščenje rok. Vse skupaj je hitro, okusno in čisto. Takšna hrana se zdi kot nalašč tudi za Prulček.
Ljudi skrbi, da bo japonska restavracija, ampak če sem te prav razumel gre bolj za svetovno fuzijo?
Shin: Tako je. Japonski vpliv bo viden, a navdih iščemo tudi v italijanski in francoski kuhinji. Vse, kar je sveže, okusno in dobro, se lahko znajde na krožniku.
Urška: Bistvo je preprosto – dobra hrana. Nič eksotičnega ali čudnega. Nekaj novega morda, ampak vedno okusno in prijetno.
Kaj pa lokalna kuhinja? Nekateri si želijo bolj “domače” stvari – narezke, olive, mini klobase …
Shin: Če se poda k vzdušju, zakaj pa ne? Recimo, jota mi je zelo všeč.
Urška: Čeprav ne pričakujte klobas ali sirovih plošč – v Ljubljani je dovolj dobrih lokalov za to. Prulček bo šel v nekoliko drugo smer, a vselej z občutkom za prostor in ljudi.
Skratka – ne gre za to, da bi izrinili domačnost, ampak da ji dodamo nekaj novega?
Urška: Tako je. Tudi v Sato Bentu smo si ustvarili prijetno lokalno skupnost, kjer se redni gostje počutijo kot doma, hkrati pa se občasno oglasijo tudi turisti. In to se je izkazalo za čudovito ravnotežje.
Shin: Vsi so dobrodošli. Lokalna skupnost, prijatelji Prulčka, novi obrazi … želimo ustvariti prostor, kjer se mešajo različni svetovi, a vzdušje ostane domače.
Urška: In če kdo še vedno dvomi – naj pride, poskusi in vidi sam. Ne gradimo elitnega prostora. Želimo, da Prulček ostane dostopen, odprt in radoveden. Tako kot vedno.
4. Vstopnina in cene hrane
Ena od bolj pogostih skrbi je, ali bodo koncerti zdaj 100% plačljivi? Bo Prulček začel zaračunavati vstopnino?
Saša: V Prulčku smo že od samega začetka vztrajali in podpirali brezplačne koncerte z možnostjo prostovoljnih prispevkov. In to se ne bo spremenilo. Hkrati moramo upoštevati tudi želje nekaterih glasbenih kolektivov, ki želijo koncerte z organiziranim vstopom preko vstopnic. Če si band to želi, jim bomo to možnost omogočili. Če raje igrajo “na klobuk”, pa tudi prav. V obeh primerih gre za to, da damo izbiro glasbenikom. Ker ne ustvarjamo prostora samo za publiko – ustvarjamo dom tudi za tiste na odru.
Kaj pa cene hrane? Veliko rednih obiskovalcev se boji, da bo hrana zdaj postala predraga. Kako gledate na to?
Urška: Mislim, da nikoli nismo postavljali nerazumnih cen. Seveda ima vse svojo ceno – hrana, delo, najemnina. In pomembno nam je, da so naši sodelavci za svoje delo tudi pošteno plačani. Ampak tako kot pri Sato Bentu bomo tudi tukaj poskrbeli, da bo na meniju nekaj za vsak žep – različne porcije, različne cene, brez presenečenj.
Shin: V vsaki veliki japonski regiji obstajajo jedi, ki so dobre in cenovno dostopne. V Tokiu je to gyudon (govedina z rižem), na zahodu pa kushikatsu. Hrana je lahko okusna, zanimiva in še vedno dostopna.
Urška: In če bo Prulček poln, bomo lahko cene še bolj ohranili na razumni ravni. Več gostov pomeni več stabilnosti – in to je dobro za vse.
Saša: Skratka – nobenega elitizma. Hrana, ki si jo lahko privoščiš, koncert, ki ga lahko doživiš, in prostor, kjer si dobrodošel.
5. Glasba in program
To so vprašanja, ki ste jih zastavljali glasbeniki – tisti, ki ste igrali, tisti, ki bi radi igrali, in tisti, ki Prulček čutite kot svoj oder.
Pojavlja se precej vprašanj glede glasbene usmeritve. Zakaj trenutno sprejemamo samo jazz in world fusion? Kaj pa Rock in ostalo?
Saša: Vse ob svojem času. Začeli bomo z zasedbami in žanri, za katere vemo, da dobro delujejo v prostoru, kot je Prulček – manjše zasedbe, bolj umirjen zvok, postopoma in brez pompa. A to še zdaleč ne pomeni, da drugih žanrov ne bo. Ko bomo ujeli ritem in utegnili uigrati ekipo, bomo program razširili. Prulček bo tudi v prihodnje ostal mešanica slogov in presenečenj – tako kot je vedno bil.
Kaj pa velikost zasedb? Se govori, da zdaj nastopajo samo dueti in trii. Bo ostalo pri tem?
Saša: Na začetku ja, ampak to je čisto praktična odločitev. Ko bo prostor prenovljen, se bomo mogli ponovno naučiti, kako najbolje izkoristiti akustiko in postavitev. Ampak ko bomo videli, da stvari lepo tečejo – se odpremo večjim zasedbam. Samo korak po koraku.
Bodo imeli glasbeniki še naprej svobodo izražanja? Ali se bo zdaj vse filtriralo čez »koncept«?
Saša: Svoboda ustvarjanja je temelj Prulčka. Vedno je bila. In še vedno bomo imeli urednike koncertnih ciklov – ljudi iz glasbene skupnosti, ki sami izbirajo, koga povabijo. Tukaj ni “umetniškega direktorja” z Excelovo tabelo, ki bi odločal, katera glasba se bolj splača. Ne. Prulček je odprta platforma, ne zaprta galerija.
In dolgoletni sodelavci, glasbeniki, ki so pomagali graditi Prulček – ali jih nova zgodba še vedno vključuje?
Saša: Seveda. Ne samo da jih vključuje – temelji na njih. Brez teh ljudi Prulček ne bi obstajal. Vsi smo veliko vložili – Zavod Prule, glasbeniki, publika. In ta medsebojna podpora ostaja. Na koncu dneva smo vsi na istem čolnu – samo da ima ta čoln oder.
Če nekdo želi igrati v Prulčku – kako naj se prijavi?
Saša: Vse piše na spletni strani. Jasno, enostavno, brez komplikacij. In naj dodam: Prulček je ena redkih lokacij v Sloveniji, kjer glasbeniki vedno dobijo odgovor. Hitro. Korektno. In tudi če rečemo »ne«, povemo zakaj. Ker vemo, kako je, ko pišeš na pet klubov in ti nihče ne odgovori. Mi želimo biti boljši od tega.
6. Sosedje in skupnost
Bodo letos spet koncerti na prostem?
Saša: Ne. To je bila rešitev za posebne čase med pandemijo. Zdaj so koncerti znova tam, kjer jim je mesto – notri, z zvokom, lučmi in vzdušjem, kot se spodobi. Morda kdaj poleti naredimo kak povsem akustični koncert na zunanjem odru – če bo res vroče in bo to imelo smisel. Ampak to bo izjema, ne pravilo.
Kolikokrat tedensko bodo koncerti?
Saša: Začnemo z dvema na teden, kar je realno in izvedljivo. Ko bo ritem stekel, bomo morda dodali še kakšnega. Kakovost naj vodi količino.
Kako boste vključili lokalno skupnost?
Urška: Vsi, ki imajo kakšno idejo, naj kar pridejo. Lahko se usedemo na kavo, poklepetamo. Tukaj smo, vrata so odprta.
Saša: Vedno prisluhnemo in vljučimo. Februarja, kmalu po zaprtju, je k nam prišel sosed Jan, s.p. s Prijateljeve ulice, ki nam že leta obrezuje drevje. Samoiniciativno je ponudil, da prebarva pločevino nad vhodom, popravi poščice na terasi, zamenja cev za meteorno vodo in temeljito očisti vse z visokotlačnim čistilcem. Z veseljem smo sprejeli pomoč – zdaj pa lahko sami vidite, kako čista in urejena je zunanjost. Hvala, Jan!
Kaj pa novi žar? Ljudje so zaskrbljeni zaradi dima in vonja.
Shin: To ni žar v klasičnem smislu. Gre za majhen namizni žar. Niti približno ne proizvede toliko dima, da bi koga zmotil. Bolj je za občutek – rahla aroma, malo oglja, bolj ambient kot pa roštiljada.
In kako boste poskrbeli za sobivanje s stanovalci? Prulček vendarle ni sredi gozda.
Saša: Načrt je preprost: biti dober sosed. Shin prihaja iz Japonske – družbe, kjer je gostota prebivalstva veliko večja kot tukaj, in kjer je skupno sobivanje v harmoniji pravilo, ne izjema.
Shin: V velikih mestih, kot sta Tokio ali London, je skupnost sicer gosta, a tudi bolj neosebna. Če ti kdo ne sede, greš naprej, spoznaš koga drugega in gre življenje dalje. Tukaj pa ni tako. Tukaj se moraš znati znajti v isti skupnosti, z istimi ljudmi, dan za dnem. In to zna biti težje – a po svoje tudi veliko lepše.
Urška: Če karkoli zmoti, povejte. Lahko nam napišete listek in ga pustite v poštnem nabiralniku, lahko se oglasite na kavi. Nočemo biti moteči – hočemo biti del soseske. Prulček naj ostane domač, za vse, ki živimo tukaj.
7. Kdaj pa boste že končno odprli?
No, najpogostejše vprašanje od vseh – kdaj pa že končno odpirate?
Urška: Zelo kmalu.
Shin: Najprej bomo povabili na jutranje kave, da se prostor malo ogreje in zaživi.
Urška: Pa da ljudje spet najdejo pot do Prulčka – počasi, naravno.
Saša: Skratka – najprej vonj po kavi, potem še zvok na odru. Če želite biti obveščeni o novostih, se naročite na naš glasnik 👉 https://www.prulcek.si/glasilnik/