Kako nagovoriti mlade v teh časih predoziranosti?

Kazalo

»Na mladih svet stoji« je slovenski pregovor, ki ga velikokrat slišimo predvsem iz ust starejše generacije. Sem na starostnem prelomu, tako da bom ta pregovor morda vse pogosteje uporabljala tudi sama. Čeprav se po duhu in srcu še vedno štejem med mlade. In morda je tukaj že prvi razkorak. A so zemeljska leta tista, ki določijo človekovo mladost ali starost, ali so duh, počutje, vibracija, percepcija, telesna, mentalna in duševna vitalnost človeka tista? To je verjetno precej subjektivna stvar, vsekakor pa lahko na splošno rečemo, da je »biti mlad« v današnjih časih nekaj povsem drugega, kot je bilo »biti mlad« recimo 20, 30, 50 in mnogo več let nazaj. Tudi zato je spominjanje na mlada leta gotovo ena vidnejših dejavnosti starejših generacij.

Sama doživljam starejše generacije kot tiste (ne bi si jih drznila starostno razmejiti), ki nekako predajajo življenje in odgovornost zanj na mlade. Ki spričo let, ki so jih vlagali v izobraževanje, delo, družino, osebnostni razvoj, odnose, itd., počasi spuščajo krmilo podvigov, bremen in izzivov življenja ter jih prepuščajo mlajšim generacijam, ki imajo pred sabo še vse življenje. To je ponavadi slišati v stilu, »starejši smo že naredili, kar smo«. Pa če je to dobra ali slaba popotnica za mlade. In potem se ozrem okoli sebe, vase … porodi se mi veliko vprašanj, ki jih ne bom vseh zaobjela tukaj.

Kako se mladi danes vključujejo v razburkane družbene tokove in norme, v dediščino starejših generacij, ki so nas pripeljale do tukaj, kjer smo? Kako se znajdejo v svetu, ki se bliskovito spreminja (mnogo hitreje kot 50 let nazaj), digitalizira, ko se zdi vse bližje in dostopnejše, ko vlada prenasičenost ter površinskost tako informativne kot čisto materialne narave? Kako mladi doživljajo sebe in kako čutijo, da lahko prispevajo v to družbeno dinamiko? Koliko je med mladimi sploh zanimanja, da izstopijo iz okvirov svoje ožje družinske in družbene celice ter zaobjamejo, opazijo širšo sliko dogajanja ter se vanjo proaktivno vključijo? S tem mislim znotraj nekega državnega okvirja in pa tudi širše globalno. Koliko in kakšne spremembe si želijo? Kako vidijo, ali če sploh vizijo razvoja sveta, družbe, odnosov, produkcije, potrošništva? Kaj se jim zdi najbolj zaskrbljujoče in kje vidijo priložnosti? Kako prispevati k bolj trajnostnim, za naravo, živali in ljudi manj škodljivim paradigmam? Zakaj je vredno in dobro podpirati lokalno in domače?! In tako naprej …

Vsaka nova generacija se rodi že v neke družbene vzorce, odnose, načine, kulturo. Iz nje rastejo in se razvijajo mladostniki, ki se jih poskuša socializirati in indoktrinirati v že obstoječi sistem in načine. A v genskem in duševnem zapisu mladega človeka so tudi nove ideje, nove zamisli, novi uvidi, nov pogled na življenje, ki je lahko tudi diametralno nasprotno obstoječemu družbenemu redu ter nazorom, ki se oblikujejo in kontinuirano vlečejo iz časa v čas, iz prostora v prostor, zato se le-ti sčasoma spreminjajo in tudi vse bolj kulturno mešajo … utopične predstave o svetu so gonilo sprememb. Če jih ne bi imeli, ne bi verjeli, da bo enkrat življenje pravičnejše za vse.

Spričo dogajanj, predvsem v zadnjih letih in mesecih, sem pozitivno presenečena nad vedno večjo angažiranostjo mladih pri družbenih pobudah in rastočem zavedanju, da lahko le mladi sami poskrbimo za svoj boljši jutri, kajti sistem in tisti »starejši«, ki so v primežu njega, so morda ali očitno (vsaj nekateri) pozabili na noto človečnosti, poštenosti in zdravih temeljev.

Če kaj, želim mlade nagovoriti k občutku odgovornosti, so-odgovornosti, take svobodne so-odgovornosti. K individualnim in skupnim sistemskim spremembam. K občutku zavedanja, da nič ni samoumevno in da imamo samo en planet Zemlja. In da so naše odločitve še kako pomembne, zato naj bodo zavestne. Začenši s tem, kaj in kako jem, kaj in kako kupujem oz. izmenjujem oblačila, obutev, koliko smetim, kakšno kulturo in umetnost podpiram, itd.

Se zavedam, da je to današnje razmišljanje zastavljeno široko in precej splošno, a ravno zato, da sproži pri vsakem, ki bo to prebral, specifičen odziv, razmislek in občutke glede na njegovo oz. njeno lastno življenjsko situacijo ter okoliščine.

In ker se vse v življenju začne in konča z odnosi, tako do sebe kot do drugih in sveta okoli sebe, tako v zasebnem kot v javnem in poklicnem življenju, bi rada ta sestavek zaključila z mislimi gospe, ki so me dotaknile v globino moje biti … naj bo to popotnica, ki bi jo rada ponesla mladim (in mladim po srcu), ki čutijo, da je življenje predvsem IZKUSTVO. In pluralna ustvarjalnost tisti tenkočutni izraz časa in prostora v katerem živimo, ki se iz izkustva reflektira, uprizarja, uglasbi, naslika, zapiše, izreče, vzgane, zapleše, oblikuje, zazre na sto in en način.

“Naravno, zdravo in zrelo SKUPNO nastaja vedno iz pri-sebnih ljudi. To se bo oblikovalo. Takšni procesi sploh niso lahki in enostavni. Marsikoga ogrožajo in ne bodo dali miru … razbijali bodo skupno še naprej. V zavesti moramo imeti zdravo in zrelo živo življenje. Jaz sem stara 59 let in točno vem, kakšno je tako življenje, ker imam živo izkušnjo. Mlajšim je veliko težje. Ko si mlad, sanjaš boljše. S sanjami ni nič narobe. Sanje so včasih naša jadra. Piham v ta jadra…” (Biserka Kapo Kukman)

Dragi mladi, drznite si spoznavati in odkrivati sebe ter svet okoli sebe, poln skrivnosti in lepot, a tudi preizkušenj in zmot … drznite si sanjati, čutiti, razmišljati, ustvarjati izven okvirjev, predvsem pa gojiti zavest, da smo vsi raznoliki deli enega velika organizma.

Deli objavo

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn
Share on email
Email
ne zamudi dobrih koncertov in ostalih prulčkarij

Ne zamudi dobrih koncertov in sočnih novic

Prijavi se na tedenski napovednik in objave spletnega dnevnika​.