Intervju z ustvarjalko Anjo Hrastovšek je potekal v Prulčku, kjer sva si vzeli čas za iskreno debato o stanju slovenske glasbene scene, razvoju mladih pri učenju glasbe in priložnostih, ki nas lahko skozi glasbo bogatijo.
Anja Hrastovšek, ustvarjalka, pevka, avtorica in soustvarjalka v različnih glasbenih zasedbah, začniva pri zgodbi Soul jazz in jaz. Kdaj je nastala?
Band Soul jazz in Jaz je nastal pred več kot 12 leti, ko sem v kavarni Tromostovje organizirala glasbene večere. Bili so na sporedu redno vsako sredo, četrtek, petek in soboto, za kar smo potrebovali večje število glasbenikov. Ko nam je zmanjkalo primernih, je sodelavec Andrej (bobnar skupine Feedback) predlagal, da naredimo svoj band in predlagal ime, za katerega sem rekla, da je dovolj neumno, da ga uporabimo. In evo nas, 12 let pozneje smo še vedno tukaj z istim imenom.
Kam pa segajo čisti začetki tvojega ustvarjanja?
Klasičen kliše, od malih nog sem že v muski. Pri štirih letih sem začela prirejat koncerte doma na domačem vrtu, zelo rada sem imitirala pevce. Takrat je bila aktualna Tajči in Hajdi. Pri šestih letih sem začela igrati violino, prvi resni angažma je bil pri 14-ih letih.
Po tem sem šla pet v pevski zbor, v Brežicah imamo krasen mešani pevski zbor – Viva Brežice.
Ko sem z osemnajstimi leti prišla iz Brežic v Ljubljano, sem se pridružila komornemu zboru Ave in se vpisala na študij etnologije in kulturne antropologije, a tega študija nisem dokončala, ker me je stalno vleklo v glasbo, a si nisem zares upala poponoma predat temu. Prevečkrat sem slišala: “Saj veš, da se od tega ne da živet, razen če greš v narodno zabavno musko”.
In ko sem ugotovila, da bi vseeno lahko šlo, sem se opogumila in šla študirat jazz petje v Celovec. V Sloveniji še nismo imeli programa za jazz, zato sem se odpravila v tujino. Predlagali so mi Nizozemsko, ki je za Slovence zelo popularna točka študija, vendar nisem imela pogojev.
Kje si spoznala svoje sokreatorje glasbenih podvigov?
Že v času študija etnologije sem spoznala ljudi, s katerimi smo postavili etno bend, preko priporočil sem potem začela peti back vokale za Jadranko Juras, pa Tabu … Pred par leti smo naredili band The Oakleys (nastal je iz mojega diplomskega koncerta) in sedaj se pripravlja en projekt, če dobimo finance od Ministrstva za kulturo … Jah tako pač je, to so ogromne naložbe danes in ni več rentabilno izdajat CDjev, ampak če si glasbenik, hočeš narediti izdelek zase, da imaš svojo musko tudi v fizični obliki, čeprav trenutno nimam niti naprave kamor bi lahko vtaknila CD.
Meni še vedno veliko pomeni, da imam CD v fizični obliki in ne samo v digitalni. LP plate so pa trenutno bolj zanimive kot CDji in imam nekaj prijateljev, ki rolajo. Zdelo bi se fino, če bi kakšen del moje glasbe uporabili v svojih setih.
Kje vse te najdemo?
Imam status kulturnega umetnika in sem trenutno aktivno vpletena v več različnih projektov. Poučujem petje v Novem mestu v glasbeno umetniškem centru Gašperja Rifla in učim tudi privat v Ljubljani. Sodelujem z dvema pevskima zboroma, dirigiram zboru študentov medicine Coru že 7 let in pa na novo nastali pevski LGBTQ zbor Crystal Queer Choir, s katerim delujemo v okviru društva Škuc. Kot vokalistka nastopam tudi v vokalni skupini Jazzva in pa Soul, Jazz in jaz in The Oakleys, pojem back voale s kantavtorskim dvojcem 3:rma, back vokale pojem še pri eni krasni kantavtorici, Urški Bančič. Redno nastopam tudi s skupino Etnomad iz Logatca, s katerimi igramo balkan etno cigansko musko, rada delam različne stvari. Honorarno grem pet tudi v operni zbor Ljubljanske Operne hiše, tako da ja, ni mi dolgčas.
Iz zborovske glasbe si preklopila na etno, od kje vir navdiha?
Študij etnologije je bil zagotovo inspiracija. Tam sem spoznala veliko izjemnih glasbenikov. Poslušala sem priporočila, pa všeč so mi etno balkanski in ciganski ritmi. Začela sem redno poslušati Esmo Redžepovo in Sandija Lopičiča.
Moj glasbeni okus se vedno malo vrti okoli tega, kar delam. Tudi ko smo bili na faksu, ko smo delali neke projekte, sem tam naprej iskala navdihe.
foto: Benjamin Kovač
Kako na primer?
Najboljši primer so mi Pink Floyd. Njihove glasbe nisem razumela dolgo let, bili so mi dolgočasni, preveč solaže in spomnim se izleta na Nizozemsko, ko smo jih poslušali v avtu. Res mi ni šlo. Nisem znala sprocesirat tega. No, potem smo pa kasneje delali projekt Tribute to Pink Floyd, kjer sem pela back vokale in preposlušala celo Dark Side of the Moon plato in je prišlo razodetje: O, wow, kera huda muska!
Začela sem na drugačen način poslušat musko, bolj sicirat, bolj pozorna na zgradbo, pa odrasteš vmes, mal več koncentracije imaš, se ti spremeni okus, druge stvari iščeš v muski. In je zato zanimiv primer, kako se ti lahko skozi en projekt čisto zamenja percepcija dojemanja ene glasbe.
Tudi npr. David Bowie, nikoli nisem bila zares fan njegove muske, sem pa nazadnje gledala njegov dokumentarec in slišala, kaj vse je delal v zgodnjih letih in bila totalno navdušena.
Pogosto mi ta “push” inspiracije prav pride, da si odprem obzorja.
Skozi ustvarjanje se potem več poglabljaš v strukturo muske in ljudi za njo?
Jaz sem začela z zelo mainstream glasbeniki, rada sem imela lepe glasove z lepimi melodijami in omenjena primera zgoraj, ko gre sicer za izredne vokale, nista pasala v moj prvotni okus, ker nista značilno poetična.
Bila sem pod vplivom hitov, ki so bili takrat najbolj prisotni in nisem imela glasbenih mentorjev. Šele kasneje, ko sem spoznala kolege glasbenike, se je odprla širina glasbenega področja in sem iz mainstreama počasi preselila svoje zanimanje v bolj specifične vode, od novodobnega mainstreama bi lahko izpostavila samo Billie Eilish, pa še to zato, ker so bile vse moje učenke navdušene nad njo in sem šla v raziskovanje. Njene lepe melodije, večinoma balade in harmonije, ki jih vzpostavlja na backvokalih, to mi je blizu tudi pri mojem ustvarjanju.
Kakor je fajn, da imaš lahko več možnosti sedaj kot včasih, kar se tiče preboja na sceno, pa me zanima, ali bodo sploh še takšne legende iz sveta glasbe, kot je bil npr. David Bowie, ki bodo premikali meje. Tudi, kako se je oblačil, uporabljal ličila, še danes bi bilo to nenavadno takrat v 70. pa sploh.
Kot unikatne, neobremenjene osebnosti?
Ja, ker se mogoče bolj zavedamo teže dejanj. Mi smo javne osebnosti in karkoli daš ven iz sebe, nekaj odraža, sporoča. To je bila močna ugotovitev pred ene pol leta, ko sem sprejela koncert, ki res ni bil zame in se nisem želela poistovetiti z naročnikom. Pred tem sem imela občutek, da če si profesionalen glasbenik in me najameš, je to skoraj tako, kot da bi me najel, da pridem ploščice položit, ampak ni čisto res. Ni isto.
Kot javna oseba je tvoj obraz in prikaz statement, to je del tebe, ne moreš tega ločit, kot da je to samo služba. Nisem navajena biti javna oseba, včasih kar pozabim, da sem.
Lahko izpostaviš kakšne dobre špile, na katerih si bila pred kratkim?
Moram reči, da so tu v Prulčku vedno dobri špili, ker je redno občinstvo, ki musko spodbuja in sodeluje v tem procesu. Mi kot glasbeniki tu nastopamo zase, s srcem, ker so nekateri nastopi služba, tukaj pa gre za eksperimentacijo in interakcijo z občinstvom. Zato so takšni špili vedno zabavni.
Ne glede na to, da veliko ljudi igra podobno musko kot mi, smo še zmeraj posebni, ker sem dobre glasbenike nabrala na kup in to prispeva močan pečat. Redna zasedba našega banda so poleg mene še Nejc Škofic, Jan Gregorka in Žiga Kožar. In če kdo od njih ne more priti, imamo še redne substitute, katerih sem vedno zelo vesela – Rok Zalokar, Erik Čebokli, Erik Marenče, Žiga Smrdel, Miha Recelj, Gašper Peršl. Ko pride nekdo drug zraven, je zanimivo, kako se razvije kak drug zvok glede na to, koliko časa že igramo, je super slišat tudi, kako drugače zvenimo.
Radi delamo obletnice, pardon jaz rada delam obletnice. Ha ha.
Imeli smo 6. obletnico delovanja v takratnem Zooju, sedaj pa spet planiram za 13. obletnico, po moje 28. januarja. Takrat je moj rojstni dan in jaz sem nostalgik in romantik in se mi vse to skupaj lepo poklopi.
Na obletnico bom povabila bivše člane, substitute in vse, ki so bili del naše zasedbe do sedaj. Govorimo o kakšnih dvajsetih glasbenikih in tega večera se res noro veselim. Meni je super videt ljudi in se spet podružit.
Da pa sem poslušala res fajn koncert, je bilo zadnjič v Beogradu na Snarky Puppijih. Nisem najbolj priden obiskovalec koncertov, ker nimam časa in ne sledim stvarem.
Kaj te glasbeno navdušuje?
Trenutno me fascinira elektronika. Ravno pred nekaj tedni sem bila Borisu Brejcho – top mi je bilo. Všeč so mi LazerHawk, Daft Punk, pa še največ poslušam Emily King, Lianne La Havas, to mi je najbližje pa preposlušam vse Tiny Desk koncerte, kjer najdem hude biserčke.
Najljubše koncertno prizorišče?
Arena Pula mi je grozno všeč. Bila sem na Stingu v Zagrebu v eni od njihovih dvoran in potem sem bila v Puli, kar je bilo popolnoma drugače. Tako se lahko vidi, koliko doda atmosfera. Drugače sem bolj fen manjših prostorov, po možnosti v naravi, nazadnje me je zelo impresioniral kot cel festival z atmosfero Floating Castle.
Naslednje leto si želim tam tudi nastopat. Od vzdušja ljudi do odrov in tako raznoliko glasbeno izbiro, ki jo imaš tam na voljo. Bila sem navdušena. In še tam sem spoznala nekaj zelo hude muske. Kaj so že ti naši? Pantaloons. Njih sem poslušala, bili so odlični.
Leta nazaj sem dosti poslušala Youngblood brass band in sem bila dvakrat ali trikrat celo na koncertu. Ja, to se mi tudi malo zdi, da si morem dat nazaj CDje v avto, ko sem imela CDje v avtu sem več “usmerjene” glasbe poslušala.
Nimamo več te potrpežljivosti za poslušanje celega albuma, zdej samo shufflamo skozi Spotify. In verjetno zato tudi prihajajo plate nazaj, da to postane del rituala, da se usedeš in poslušaš ponovno cel album in samo si.
Kdaj si vzameš čas za poslušanje glasbe?
Te momente sem imela v avtu. Včasih in sem preposlušala cele albume, zdaj pa je playlista zmešana, tudi zato ker učim in ima playlista kakšna čudna pota ali pa se preveč ponavlja. Zato bom probala nazaj uvest CDje. Ta zadnjo plato, ki sem jo res od prvega do zadnjega preposlušala, je od 3:rme.
Omenila si, da poučuješ petje, kaj opažaš pri svojih učencih?
Poučujem posameznike stare od 9 do 62 let, kar je precejšen razpon, večinoma pa poučujem srednješolce. Zanimanje za petje prihaja iz različnih ozadij, nekdo želi nastopati v bandu, nekdo želi izpolniti svoje pevske sposobnosti, da bo boljši v zboru, nekomu je to izključno hobi.
Na podlagi tega se tudi spreminja intenziteta znanja in glasbenega repertoarja. Ne dolgo nazaj je vidno zanimanje požela Billie Elish, ker pa že nekaj časa ni izdala nove stvari, so pozornost obrnili na druge izvajalce. Malo so pozabili nanjo. Zato se vprašam, ali bo kaj nove muske postalo zimzelenih uspešnic, čeprav je veliko odlične.
V zadnjih desetih letih sem delala v Ljubljani in tukaj mladina, srednješolci in študentje ne poslušajo, ne poznajo in niso pokazali zanimanja za slovensko musko. Ko sem začela sedaj poučevat v Novem Mestu, je pa ravno obratno. Ogromno je želje po petju slovenske muske, predvsem mainstream popa. Trenutno je zelo popularna Nina Pušlar.
Kaj lahko svetuješ nekomu, ki je na začetku svoje glasbene ustvarjalnosti?
Poleg tega, da vadi čimveč doma, čimveč tudi javnega nastopanja. To sem videla že na faksu, da sem se znala postavit na oder in nastopat, da se naučiš z odrom delat, da ti postane domač. Za to moraš večkrat stati na odru. Poslušat veliko muske in transkribirat, da začneš razvijat svoj zvok. Vidim, kako zmrznejo tisti, ki so na odru enkrat na leto. Kar je seveda logično. Treba je bit na odru in se spopadat z vsemi situacijami, ki se ti lahko zgodijo. Tako lahko čez 5 let suvereno stopiš na oder in veš, da bo vse ok in se svet ne bo podrl, tudi če gre kaj narobe. Moraš pa imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupaš, da se lahko potem prepustiš in uživaš. Vse, kar si vadil, se sčasoma avtomatizira, če pa moraš mislit na neke stvari, pa pomeni, da nisi dovolj zvadil.
Ali je pri nas dovolj odrov, da se lahko ljudje kalijo v odrskem nastopanju?
To je problem, ja. Uveljavljeni prostori nočejo dati prostora novo ustanovljenim bandom.
Zato je Prulček poseben in je dobro, da ga imamo, ker ponuja tudi te priložnosti. Januarja bom imela tukaj produkcijo z učenci in vem, da je organizatorjem to ok, ker razumejo, da morajo ti glasbeniki nekje začet, se kalit, da se naredijo. V mladinskih centrih in drugje se pojavljajo določeni jam sessioni, ampak na takšne dogodke navadno vedno pridejo ljudje, ki nekaj že znajo, poznajo pesmi, strukture so znane. Večini je to še vedno precej stresna situacija, ker nam je pomembna naša prezenca in se v času kaljenja ne želiš izpostavljati kot improvizator, saj se lahko hitro zaštrikaš.
In kakšni so plani za december?
Do konca našega leta imamo trenutno še en javni koncert napovedan in nam je super, da lahko igramo po različnih lokacijah, kjer pride naše občinstvo in se pomeša s stalnim občinstvom lokala.
Drugače je zelo slaba situacija kar se tiče koncertov. Mi imamo 2 špila z bandom, kar je vsaj 8 premalo za december.
Čuti se recesija in glasba je ponavadi prva, ki jo podjetja odpišejo. Ne zavedajo se zares njenega pomena, koliko res naredi muska za vzdušje zabave.
Kakšna se ti zdi prihodnost slovenske glasbe?
Veliko je dobrega na slovenski sceni, prihajajo mlade generacije, ki so izredne. Mogoče bi izpostavila zasedbo Gugutke in Gala Goloba, zelo kreativen fant, on bo še lepo muziko delal.
Zasedba 3:rma, ki ustvarjata v angleščini sta trenutno zelo unikatni v tem kar počneta. Slovenija ima lepo glasbeniško tradicijo, stalno prihajajo zanamci, ki bodo znali delat dobro musko. Upam, da bo čimprej jazz akademija v Sloveniji, to bi bilo super, glede na to, kako dobra je srednja glasbena šola.
Ja, pa to bi si še želela; da bi končno dobili eno glasbeno oddajo, kamor bi lahko prišli nastopat z avtorsko glasbo. Da bi bila oddaja, ki bi bila vsem dostopna, ne samo poznanim glasbenikom na redni bazi. Bila sem nominirana za FRIŠNO, to je tekmovanje za naj slo skladbo leta preko Radia SI, kjer nas je bilo cca 12 izvajalcev, kjer so se naredili aranžmaji z Big Bandom RTV Slovenija in je vsak zapel svoj komad. Tam smo se z avtorji pogovarjali, kako bi bilo lepo, da bi na tedenski bazi bila možnost, da lahko v primetimeu na televizji predstaviš svojo avtorsko glasbo.
Lahko si izvrsten, ampak če ljudje ne vedo, da obstajaš, potem težko prebiješ svoje lastne okvirje in ustvarjaš boljše. Pa ne govorimo o tem, da bi vsak moral biti zvezdnik, a ima zagotovo vsak s svojim stilom svoj krog poslušalcev in bi bilo enkratno imeti platformo, ki bi prišla do ljudi. Zaenkrat je še najbližje temu oddaja Prva Vrsta na Prvem programu Radia Slovenija. Najbolj podpirajo kvalitetno glasbo, ne glede na ozadje in koliko si naredil, upoštevajo predvsem to, kaj imaš zanimivega za povedat. Če bi imeli kaj takega še na ravni televizije, bi dalo vsakemu glasbeniku še dodatne izkušnje, kako se obnašati na televizji. Za širšo prepoznavnost nam tako ostanejo samo še tekmovalni festivali, kot je Popevka, Ema, Melodije morja in sonca, kjer se pa potem zna zgodit, da se kot avtor avtomatsko začneš podrejati in prilagajati programski usmeritvi festivala in si omejen z minutažo, s čimer pa spet izgubljaš en svoj del avtentičnosti. Tako da, želimo si televizijske glasbene oddaje.