Samo Hude in Gal Golob po Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani svoj študij nadaljujeta na jazz institutu v Berlinu. Pogovarjali smo se, od kod črpata glasbene navdihe, o slovenski sceni in nujno potrebnih jamm sessionih, ki jih je (vedno) premalo.
Samo, ti si v četrtem letniku jazz klavirja, Gal, ti pa v tretjem letniku kontrabasa na jazz institutu v Berlinu. Kako sta se spoznala?
Samo Hude: Na Konservatoriju v Ljubljani, tam sva bila sošolca. Na KGBLju hitro spoznaš ljudi okrog sebe. Na celotnem programu je nekje okoli 60 ljudi na letnik, ampak jazz oddelek je zelo majhen, mislim da nas je bilo 7 v letniku na celotnem programu.
Gal Golob: Konservatorij je dokaj posebna šola, kjer so na kupu sami najstniki, ki se ukvarjajo s precej isto zadevo in se valjajo tam po cele dneve, iz česar se zna razviti še kar zanimiva komuna.
Kdaj pa se je začela ljubezen do ustvarjanja glasbe?
Gal: Začel sem igrati violončelo, ko sem bil star 6 let. Mama poje v pevskem društvu Katice, dedek je igral harmoniko pri folklori. Kot otrok sem bil zelo povezan z ljudsko glasbo.
Učiti sem se začel pri Milanu Vrsajkovu, ki je res čudovit učitelj. S svojim poučevanjem me je uspešno navdušil nad glasbo že pri mladih letih. Bil je tudi prvi profesionalni glasbenik, ki sem ga spoznal, in še danes se ob priliki dobiva.
Sčasoma sem se usmeril malo v drugo smer, ne več toliko v klasiko, ampak v jazz in improvizirano glasbo.
Samo: Klavir in glasbo imam okrog sebe že odkar pomnim. Pri petih letih sem se začel učiti klavir. Starši so ljubiteljski glasbeniki in tudi starejši sestri sta že takrat igrali inštrumente. Dolgo časa sem se učil samo klasike, na neki točki pa sem se odločil, da bi se učil še jazza in se potlej vpisal na jazz oddelek na Konservatoriju.
V družbi, ki se je začela plesti v srednji šoli na Konservatoriju, se je ta ljubezen do ustvarjanja glasbe samo še bolj poglobila in oblikovala. Tam je bilo res dobro, super smo se razumeli in tam je padla odločitev, kaj bi rad ustvarjal tudi v prihodnje.
“Všeč mi je iti s tokom, raziskujem, kaj vse je mogoče in se prepuščam, kam me glasba pelje, ne glede na tip glasbenega udejstvovanja. Poskušam delovati čim širše, ne le kot zgolj izvajalec.”
Samo Hude
Kdo je vajina glasbena inspiracija?
Samo: Kar se tiče inspiracije v kreativnem smislu, jo najdem seveda ob poslušanju in ustvarjanju glasbe. Poleg izjemnih glasbenikov in predvsem izjemnih ljudi, s katerimi imam privilegij igrati in se z njimi družiti, me navdušuje tudi glasba sama po sebi, njena lepota, kako se ta poslušalca dotakne, pa naj gre za super kompleksno glasbeno delo ali le preprosto ljudsko pesem. Velikokrat me navdušijo veliki klasični ustvarjalci in skladatelji, jazzovski velikani in legende oz. preprosto izjemni glasbeniki, ki pač ustvarjajo in so ustvarili izjemne glasbene reči. Potem so navdih kakšni mladi glasbeniki, ki prodirajo na sceno ter z neko novo svežo energijo približujejo glasbo ljudem, da ti potem hodijo na koncerte.
Glasbeniki potrebujemo živo publiko in lepo je videti, kadar so ljudje navdušeni. Tudi t. i. glasbena scena sama po sebi me navduši. Spremljam, kako se razvija, kako se razvijajo glasbeni ustvarjalci ter z njimi njihova glasba. Take zadeve me včasih lahko zelo prevzamejo, tako v prijetnem kot manj prijetnem smislu.
Gal: Ko sem bil mlajši, se je večkrat zgodilo, da me je obsedel kak album, eden prvih takih je bil album od Pink Floyd The Dark Side Of The Moon, ki sem ga nekje v 7. razredu poslušal dnevno, non stop. Od tam naprej sem se spoznaval s progresivnimi rock bandi kot npr. Frank Zappa in Gentle Giant, v prvem letniku pa sem začel posušati še jazz, predvsem Theloniousa Monka in Art Blakey & The jazz messengers.
Sicer pa bolj kot to, kar poslušam, dobivam redno inspiracijo s strani ljudi, s katerimi igram.
Kakšna pa se vama zdi slovenska scena?
Gal: Škoda je, da ni več jam sessionov. Drugače je kultura precej bogata, predvsem glede na velikost države. Veliko je vredna tudi raznolikost slovenske glasbene scene.
Samo: Ja, kar se tiče jam sessionov, je res pomembna stvar, to je po mojem eden najpomembnejših virov življenja za glasbeno sceno. Ti sessioni so prostor, kjer imajo glasbeniki priložnost raziskovati, spoznati druge glasbenike in z njimi igrati, se učiti in razvijati. Mladi manj izkušeni glasbeniki se povezujejo s starejšimi bolj izkušenimi, spletejo se sodelovanja in lahko se razvije marsikaj zanimivega. Na sessionih se izboljšujejo in pridobivajo izkušnje in tako se znanje vseh bogati.
Da se glasbena scena lahko razvija, se morajo glasbeniki povezovati z drugimi glasbeniki. Edino tako lahko potlej pride do neke glasbene diverzitete, ki omogoča razvoj glasbenikom, da s svojim talentom bogatijo sceno. Zdi se mi, da se vrednost scene skriva v njeni večplastnosti ter unikatnosti. Po mojem mnenju je slovenski prostor glede tega super glede na svojo velikost, mislim pa, da ima še potenciala, da bi se lahko dogajalo veliko več žive muzike v barih in lokalih ter več koncertov in jam sessionov. Konec koncev se s tem povečuje tudi publika, ki je ključ, da neka glasbena scena živi.
Prulček je v program začel nazaj uvajati jam sessione …
Samo: Aaa, zato so nabavili klavir?! Končno!
In kakšni so jam sessioni v Berlinu?
Gal: V Berlinu je ogromno opcij in lahko greš vsak dan špilat, je pa problem velikih mest, da se lahko zgodi, da traja več kot dve uri, da sploh prideš na vrsto za odigrat en komad. No, jaz imam malo večjo srečo, ker sem basist.
Samo: Ha, ha.
Gal: Berlin ima tudi zelo značilen zvok, to je neke vrste luksuz večjih mest.
Kje pa vidva vidita svoje glasbeno ustvarjanje v prihodnje?
Gal: To je pa rahla težave freelancerstva, da ne veš zares, kaj boš delal, ampak igraš, kjer si.
Samo: Trenutno sem vključen v par projektov in vidim, da bi lahko ustvarjal znotraj teh še naprej. Všeč mi je iti s tokom, raziskujem, kaj vse je mogoče in se prepuščam, kam me glasba pelje, ne glede na tip glasbenega udejstvovanja. Poskušam delovati čim širše, ne le kot zgolj izvajalec. Med drugim sva z Galom skupaj tudi del enega fajn projekta – to je originalno kvintet, ReChat, s katerim smo načrtovali turnejo, med drugim smo se ustavili tudi v Prulčku, in po turneji bi šli posnet album. Potem pa nam jo je zagodla usoda; en član se je ponesrečil, tako da smo bili primorani projekt speljati v kvartetu.
Odigrali smo turnejo in posneli album, vendar smo pri tem popolnoma spremenili repertoar, ker to ni bila povsem ista zasedba. Ta kvartet zdeaj zaenkrat še nima imena in ne vemo povsem točno, kako naprej.
Eden od zadnjih koncertov, ki sta jih videla in vama je bil super, in bi ga priporočala drugim?
Samo: Kristjan Kranjčan, Med se iskri v temi, ki je bil letos na jazz festivalu v Ljubljani, je bil res noro dober. Pravzaprav ni zgolj koncert, temveč pri projektu sodelujejo še vrhunski plesalci, ki dodajo prav tako vrhunski glasbi novo dimenzijo. Zares priporočam vsem.
Gal: Mene je izjemno navdušil koncert enega od najinih profesorjev – Davida Friedmana, ki je igral s Tilo Weberjem in Oliver Potratzom.
Nasvet, ki sta ga dobila v času ustvarjanja in bi ga sporočila drugim?
Samo: En tak, ki sem ga slišal večkrat, a ne vem, ali sem ga kje prebral … mislim, da je Gerald Clayton enkrat v nekem intervjuju dejal, da mu je oče, znani basist John Clayton, govoril: “Take care of the music, and the music will take care of you.” In je eden tistih nasvetov, ki po svoje drži in tudi ne drži. Ta prvi del se mi zdi zelo lepo povedan, da gojiš z glasbo nek odnos ter zanjo “skrbiš”, to se mi zdi zelo važno. Ta drugi del stavka pa pomojem ni tako enoznačen, kakor zveni. Vemo, kako težko je uspeti kot profesionalni glasbenik ter si ustvariti okolje, kjer te lahko glasba, ki jo ustvarjaš, tudi preživlja. Tako da se mi zdi zmotno to dojemati zgolj v tem smislu. Zdi se mi, da glasba zate lahko “poskrbi” na več različnih nivojih, duhovno, duševno itd.
Gal: Vem, da je mene rahlo zatravmiral, ko sem igral klasiko, da vsi okoli mene celotno učenje vzemajo tako resno in se mi zdi to čist nepotrebno. Igraš neke note, ustvarjaš, ne bi se smel jemat preveč resno med tem procesom. Vzet je treba to ustvarjanje lahkotneje.
“Take care of the music, and the music will take care of you.”
Gerald Clayton
Hvala vama za pogovor, se vidimo na jammm sessionu v Prulčku.