Ponavadi rečemo: “Maš čas za kavo? Prulček?” Kaj tu pomeni imeti čas? A čas imam? Mi je čas dan? Ali me mogoče čas ima? Vse troje drži, tu trileme ni:
- Imam ga, razpolagam z njim, lahko grem na kavo.
- Dano mi je imeti čas, odkar in dokler sem prebivalec tega okroglega norega sveta.
- Čas me ima, razpolaga z mano, tako da mi odmeri moj začetek in “rok trajanja”.
Vse tri možnosti so v življenju prepletene: ko imam čas za kavo, mi je dano, da razpolagam z njim, da grem lahko na kavo, dokler lahko grem, s tem pa čas razpolaga z mojim razpolaganjem časa.
Teorija časa
Vsak veliki filozof, in teh v zgodovini filozofije ni malo, je razvil svojo teorijo časa. Te so sila raznolike predvsem zato, ker ostaja ta tema ena najbolj izmuzljivih. V tem ni nič nenavadnega, saj čas rad teče med prsti, ko ga skušamo zgrabiti, pri tem, ko teče, pa še nič kaj veliko pomenljivega ne reče.
Naj jih nekaj takih misli iz zgodovine filozofiranja navedem. Izkazalo se bo, da je vendarle mogoče iz njih izluščiti nekaj temeljnega. Kar bom izluščil, to sočno jedrce, mi bo služilo za razmislek o čudni naravi časa Prulčka.
Stari Heraklit je davno tega glede časa dejal nekaj, kar lahko kljub neobičajnosti rečenega razume vsak: »Čas je otrok, ki se s igra s kockami: kraljestvo otroka« 1F. Zore, Heraklitos Efeški, Fragmenti, Založba Obzorja, Maribor 1992, str. 79. V kraljestvu časa smo doma, sunjeni v mineštro današnjega, jutrišnjega in včerajšnjega, velikokrat pa se nam zazdi, da je v taki usodi nekaj pobalinskega, norčavega, nesmiselnega. Ko se en zdaj prekucne v novega in novi podre starega, se zdi, kot da se z nami nekdo hudomušno poigrava. Nekakšen vsemogočni otrok.
Za njim je veliki Platon v dialogu Timaj, ki govori o nastanku sveta, zapisal: »Čas je gibljiva podoba vekovitosti«.2 Platon: Zbrana dela I, Mohorjeva družba, Celje 2004, str. 1271 Tu se v razmislek že prikrade dimenzija, ki naj bi igro časa in neresnost igrivega vsemogočnega otroka presegla. Med umljivimi oblikami, ki se s časom ne spreminjajo, naj bi bili tudi sami brez časa, v brezčasju. In tudi to je nam današnjim dodobra poznano. Vsaj na ta način, da vsak izmed nas dobro ve, da se lahko trikotnik na papirju s časom spreminja, zbledi, izgubi geometrijsko čistost, ker nekdo papir pomečka, idealna oblika trikotnika, da je trikotnik lik s tremi koti, pa ostaja vselej ista.
Platonov učenec Aristotel je razmišljal v drugi smeri od Platona, od večnosti vselej istega se je obrnil nazaj k razmisleku o času samem, o osnovnem delcu časa zdaju, da bi ugotovil nekaj totalno nenavadnega: »Zdaj ni del časa: del namreč meri, celota pa mora biti sestavljena iz delov, toda čas, kot se zdi, ni sestavljen iz zdajev«. 3Aristotel: Fizika, Slovenska matica, Ljubljana 2004, 218a8
Tudi to, najsi se zdi še tako nemogoče, nam je vsem dodobra poznano. V trenutku, ko skušaš zdaj ujeti, ga že zgrešiš, ker vselej že zgrabiš naslednjega, vselej, ko ga izrečeš, že nastopni nov, drug zdaj. Prejšnji ni več zdaj, prihodnji pa tudi ne. Precej neprijetno preklemanska neulovljiva resnica osnovnih prvin časa.
Skok v srednji vek nas prestavi k talentiranemu piscu tudi o naravi časa, Avguštinu. Ta v svojih Izpovedih zapiše na začetku 11. knjige, ki govori o času, naslednjo simpatično iskreno misel: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem.« 4Avguštin: Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 2003, str. 253. Potem pa sledi odločen zasuk od hudomušnosti k brezdanji resnosti: »Gospod, če je večnost tvoja, me sploh lahko slišiš?
Mi imamo čas in spremembe, nimamo pa resnične večnosti in nesmrtnosti.« 5Prav tam, XI To, kar po Avguštinu imamo, in kar nikakor ne odtehta večnosti, je duša, v kateri »bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.” 6Prav tam, XI
Tu nastopi ob vsej zresnjenosti tudi odločilni moment tožbe in lamentiranja: »Toda če je volja Boga za celo večnost ta, da ustvari človeka, zakaj potem ni človek sam od večnosti?« 7Prav tam, XI
Čas, vidimo, s tekom zgodovine evropske filozofije, postaja pod obokom večnosti manjvrednejši. Dolina solz in trpljenje pod imenitniki, vladarji in bogatimi na duhu je namreč vseskozi kraljestvu časa podrejeni svet, ki ga odpravi edinole odskok v večnost.
Veliko kasneje tudi Kierkegaard, ta odštekani, moderni Danec, zapiše: »Trenutek je atom večnosti« 8Ponovitev Filozofske drobtinice ali drobec filozofije. Ljubljana: Slovenska matica, 1987, str. 106
In nekoliko kasneje še eden največjih tuhtačev o naravi časa, nemški filozof Edmund Husserl: “Da je mogoče najti celotno realnost v nedeljivi točki zdaja, da je potrebno v fenomenologiji vse zvesti na to točko, to je gola fikcija, ki pelje v absurd.” 9E. Husserl, Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren Zeitbewusstseins, Martinus Nijhoff, The Hague 1966, str. 35 Nekoliko naprej, na strani 91, pravi: “Idealizirajoča fikcija: matematična točka zdaja.” In še na strani 209: »Omejitev na zdaj, ki je v stalnem toku, je fikcija.«
Čas Prulčka
Bodi dovolj. Kako se znajti v tej množici kratkih trditev, ki še zdaleč niso vse, kar se je o času zapletenega povedalo? Kako skrčiti potko v tej bujni podrasti idej in predstav? Da bi prišli v neposredno bližino časa Prulčka?
Začnimo krčiti in zamahnimo z mačeto. Dve potki bomo zastavili skozi goščo. Eno nakažimo s prvim zamahom: stran od časa k brezčasju večnosti. To je mislil že Platon, za njim Avguštin in v modernem obdobju Kierkegaard. Čas, kot prehajanje v drugobit, gibanje spreminjanja, preoblikovanja in preobražanja vsega zemeljskega, je samo podoba nečesa povsem drugega, kar se nikoli ne spremeni in je na veke vekov isto.
Nalašč sem dejal na veke vekov, saj je slovenska beseda večnost v izvornem pomenu prav to. En človeški vek pomeni obdobje človekovega življenja od rojstva do smrti. In na veke vekov pomeni vek na n-to potenco, se pravi brezmejnost brezzačetka in brezkončnosti. Večnost. Druga beseda je brezčasje. In tu prejmemo tudi prvi namig, kako lahko mislimo razmerje časa in večnosti.
V obeh primerih, pri večnosti in brezčasju, se to najbolj zaželeno (večno življenje) razume iz zanikanja časa in človeškega veka. Iz zanikanja meja ali časa samega. Brezčasno na veke vekov. Tu k besedi prihaja metafizična resnica, ki se misli in hoče kot preseganje ali zavračanje gole zgolj naravnosti ali fizičnosti.
Pa ta potka pelje k Prulčku? Ne.
Zamahnimo proti drugi potki: osnovni gradnik časa je trenutnost zdaja. Aristotel pravi nadvse pomenljivo: če je čas zgrajen iz zdajev, potem s seštevanjem zdajev ne dobimo časa, ker zdaj ni del časa. Kako prosim? Zdaja v njegovi zdajšnjosti nikoli ne ujamemo, ker ujamemo vselej naknadnega, pa še tega ne ujamemo, ker namesto njega ujamemo tudi njegovega naknadnika in tako naprej v slabo, čudno neskončnost.
Aristotel, Avguštin in Hegel so vsak na svoj način upovedali isto: da zdaj na neki čuden način ni v času, in da je čas prav tako prekopicovanje neujemljivih zdajev. Ampak, a potem sploh lahko je osnovni gradnik časa?!
Ali ta druga potka pelje k Prulčku? Ne.
Ti, čas in Prulček
A si v Prulčku, ko te premetava zdaj za zdajem? Ko jamraš zaradi kratkosti/ končnosti ali nenajdene večnosti? Nad časom (zdaj spet zdaj ne zdaj) tarnamo, želimo si nekaj povsem drugega. Večnosti. Nič čudnega, da so nekateri filozofi večnost odkrili prav v zdaju, trenutku (Kierkegaard). Ampak v prevodu v življenjsko prozo zdaj to meni pomeni, da se sanje o večnosti porodijo ravno v nezadovoljstvu nad časom in njegovim nenehno novim, neulovljivim zdajem.
Zamera času kot zdaj-ne-več-ne-še zdaju drami željo po odsotnosti tega totalnega nemira, v miru večne istosti. Kava ni več kava ni še kava. Prulček ni več Prulček ni še Prulček: hočem mir, nekaj Totalno drugega: brezkavnost, brezprulčkavost.
Kaj pa bi bila tretja potka? Kako zamahniti in kam jo mahniti? Morda tako, da bolje stopimo v čas? V zdaj? Drugače pristopimo h kavi, drugače v Prulčka? Pa saj kave res ne dojemam kot nemudoma nič več kave, ko sedim v Prulčku, ki že takoj ni več zdajšnji Prulček. Ko pijem kavo v Prulčku, se čas, kava in Prulček menda ja NE navzameta tega nemira preskakovanja in zamujanja pravega zdaja. Čas se na totalno nenavaden način – upočasni. In goščava se začne sama od sebe umikati lepi potki medeno počasnega časa.
Husserl je bil tisti mislec, ki je kritično napadel razumevanje osnovnega gradnika časa kot točke zdaja. Tako da je dejal, da so filozofi pri razumevanju izkušenj na čas gledali po matematično – narobe. V matematiki točki zdaj sledi točka zdaj in tako naprej po črti v koordinatnem sistemu. V življenju pa ne. Za konkretno življenje je sosledje zdajev iz matematike – fikcija. Ne doživljam kave in Prulčka točkovno. Sicer kave ne bi nikoli pil. In Prulčka ne doživel. A kaj ko je kava tu v Prulčku tako fina, in čas, ki ga prebijem med pogovorom v Prulčku, tako fin.
Torej ne sosledje točk zdaja ne večnost. Pač pa nekaj čudnega vmes. Husserl je to povedal tako, da moram v temeljnem gradniku časa videti in prepoznati ne točko, pač pa časovno POLJE, ki se razteza v ne več zdaj in ne še zdaj. To, kar doživim ob kavi v Prulčku, ni ne brezčasje ne drvenje točkic zdaja. Ampak neko čudno – razpotegnjeno pomujanje. Pomujanje napotuje na drugačno razumevanje časa. Ko rečem, da se pomujam, to pomeni, da svoj čas namenjam postanku, se nekje za določen čas zadržujem.
Namen časa
Za trenutek se ustavim in čas namenim nečemu, kar je prosto opravkov, prosto motiva, namena, intence. Čas je namenjen nenamenskemu. Počnem »nekaj« neodločilnega. Času samemu pustim, da se pomuja. Zdaj se začne pomujati. Odstre se polje zdaja.
Ždenje. Vedrenje. Me razumete? Pa res dobro razumete, kaj pomeni vedriti pod milim nebom ob kavi v Prulčku? Tu točka za točko, ki odpravlja prejšnjo točko v prihajanju nove točke zdaja, nima kaj iskati. In tudi jamranje za večnostjo ne. Vedrenje je čista sproščenost nevpadljivosti in točk zdaja in večnosti. Niso razvidni. Ker je časovno polje, v katerem vedrim v sovedrenju. Tako kot tisti Mujo, ki je sedel in je mimo prišel Haso in mu na vprašanje “Kaj je Mujo? Sediš in razmišljaš?” odgovoril s sproščenim: “Ne, samo sedim.”
Vedrenje kliče
Vedrenje kliče v zmerno do pretežno samoumevnost sveta. Sproščenost neobveznega prisrčnega kramljanja ali zgolj sproščenega molčanja. Prvo ime tega prvega sveta je prisrčnost. Ker mi svet najprej priraste k srcu, sem lahko vedreč na način lagodno površnega sožitja s prisrčnimi drugimi v prisrčnosti sveta. Samoumevno mi je, vedrečemu, da mi je, lagodno predanemu prisrčnosti, tudi drugi prisrčen, zato je povabilo k srčnosti, soprisrčnosti nekaj samoumevnega.
Zdaj lahko povem nekaj za filozofijo neprijetnega: filozofsko izročilo s črtenjem (časa) vsakdana je v izgubi tega čudovitega pomujanja vedrenja, in tudi in predvsem vedrine. Ker vedrenje se rado druži z vedrino. Tu se inspirativno obračam nazaj k vsakdanu, tudi tako, da me reši s svojo površno lagodnostjo družnega pitja kave pred — filozofiranjem.
Vedrenje ščiti in hrani vedrino vedrenja in nas ohranja v tako hitro izgubljeni ljudskosti. Če se filozofiranje postavlja proti naivnosti in izgubljenosti vsakdana, obrača hrbet tudi prisrčnosti vedre lagodnosti. Torej vedrenju, temu čudežno upočasnjenemu času. In se izpahne iz sklepa domačnosti življenja Prulčka, ki je na način vedrega sovedrenja. Filozofiranje v ambiciji po nevsakdanjosti izgublja vedrino v sovedrenju, to najnežnejše in najmočnejše medčloveško in kozmično vezivo.
Kave in Prulčka pa menda ja ne bomo tako nespametno prepametno izgubili, kajne?