Nasmejan, ljubeč, strasten in prikupno prismojeni profesor bluesa – intervju: Julijan Erič

Ustvarjamo glasbo skozi prijateljstvo, veselje, improvizacijo, z veseljem do izražanja na splošno. Ljudem poskušam dati nek vtis, občutje tistega večera, jih prežeti s svojim občutjem in vtisom glasbe.

Kazalo

Julijan, zate bi človek lahko rekel, da si vsestranski umetnik. Si član skupine Prismojeni profesorji bluesa, kitarist, vokalist, avtor glasbe, ljubitelj jam session muziciranja in soustvarjalec Prulčkovega programa.

Ob četrtkih v Prulčku vodiš cikel Excite! in si njegov urednik. Kako se je program pravzaprav razvil in kaj po tvojem mnenju daje pridih četrtkovim večerom? 

To je zelo enostavna in lepa zgodba. Približno deset let nazaj smo s skupino začeli igrati in koncertirati kjerkoli je bilo možno, saj smo na ta način želeli doseči prepoznavnost, a ne na ta moderni način, temveč z igranjem na ljudski način – od lokala do lokala, na ulici, kjerkoli se je pač dalo.

Potem se je v Ljubljani pojavil lokal Prulček in še preden sem se dobro zavedel so v njem igrali vsi slovenski glasbeniki, od tistih manj znanih do že uveljavljenih. Od ust do ust se je razširilo, da gre za plac, kjer se dogaja kul scena, zato smo šli tja večkrat na kak koncert. 

Izkazalo se je, da gre za zelo zanimiv, nov plac na sceni, ki je vzniknil poleg Mercator trgovine. Kmalu zatem smo dobili povabilo tudi mi in izvedli par koncertov, ki so se izkazali za zelo zabavne. Energija je bila fajn, publika je bila fajn, vse se je nekako nagnetlo v ta mali prostor in zaživelo.

Koncert v Prulčku leta 2014. Iz osebnega arhiva Julijana.

A to so bili začetki, ko še nisem poznal lastnika in idejnega vodjo Prulčka – Saša, ki je kasneje dal pobudo, da bi delali koncerte vsak teden. Na začetku je bilo najino sodelovanje bolj profesionalno. Sčasoma pa sva razvila nek bolj poglobljen odnos, saj je večkrat prihajal na naše nastope, kjer smo se po koncertih pogovarjali in družili.

Pravzaprav sploh nisem vedel, da je on šef lokala (nasmehnem se in dodam: stric iz ozadja :)), vedno smo se zaklepetali o glasbi, všeč mu je bilo to, kar delamo, saj smo veliko improvizirali. Komade igramo nekoliko drugače,  v različnih zasedbah in ne le v prismojeni zasedbi, kar nas je nekako zaznamovalo.

Prulček je šel nato svojo pot, najemniki so se menjali, a Saša je ostal. Začeli smo igrati vedno bolj pogosto, zato se je vedno bolj pojavljala ideja, da bi delali vsak teden koncerte z določeno tematiko. Ljudje so radi prihajali na naše koncerte in Saša je spodbujal idejo, da bi imeli takšen program v Prulčku vsak teden, saj tovrstnega programa v Ljubljani še ni bilo.  

Adi, Julijan in Saša. Vir

Ideja se je dokončno udejanjila s prihodom Adija (mojstrom šanka) in nas vse, skupaj z glasbeniki, povezala v neko prijateljsko in ustaljeno sožitje. Veliko glasbenikov je bilo enakega mnenja, da se tu počutijo izjemno dobro, da je v Prulčku fajn osebje, fajn lastnik, fajn scena… da se počutijo, kot doma. Zato je takšen tudi Prulčkov slogan.

Nekako sem tudi sam začutil, da me zanima ta zgodba na dolgi rok. Saša sem poznal že od prej, Adija sem spoznal nekoliko kasneje in zanj lahko rečem, da je res fajn oseba  (Adi, ki se suka za šankom, pred Julijana postavi pivo:))… zato sem začutil, da bi rad enkrat na teden delal tukaj. Ko me prešine neka lepa misel, ko začutim neke fajn, lepe ljudi, poštene, vesele, pripravljene, da nekaj naredimo, to podprem. In to vpliva na program, na obiskovalce, vsak, ki pride sem, se dobro počuti. 

Publika pravi, da se v Prulčku zelo dobro počuti, čeprav morda na prvi pogled ni ravno profesionalna koncertna dvorana, a ima nek poseben čar. Pomemben je ambient, impulz, da je osebje prijazno, da je prisotna neka ljudskost, neka pozitiva…to je starting point. In na takšen način potem tudi glasba zaživi bolje, tako si predstavljam tudi moj odnos z ostalimi glasbeniki in publiko.

Ustvarjamo glasbo skozi prijateljstvo, veselje, improvizacijo, z veseljem do izražanja na splošno. Ljudem poskušam dati nek vtis, občutje tistega večera, jih prežeti s svojim občutjem in vtisom glasbe.

Prulček je zato ena mojih ljubših lokacij v mestu, saj so tukaj zelo fajn ljudje. Z njimi sem doživel nekaj lepših trenutkov skozi  glasbo v vseh mojih 16 letih igranja. Zato se tako pogosto rad vračam.

Mogoče se včasih ne zdi tako, ni vedno časa da bi spregovorili o tem ali pa to poudarjali na nastopih. Na koncertih si večino časa v transu – skoncentriran si na glasbo in včasih pozabiš, koliko ti dejansko pomeni dobro osebje in vzdušje prostora. Včasih je lažje reflektirati za nazaj (recimo zdaj :)). 

Kako misliš peljati program naprej? 

Naslovnica programa Excite!

Ogromno mi pomeni, da imam proste roke pri izražanju. Program Excite! in naklonjenost ljudi mi to omogočata. Moja strast je, da lahko glasbo, ki je na na nek način morda bolj starinska in se danes malo manj pojavlja – denimo nek star rock’n’roll, blues, funk, neka old school zadeva – v tem novem času osmislim na nov način.

Opažam, da v teh zvrsteh pri nas v Sloveniji manjka improvizacijskega momenta. Želim si, da bi improvizacija, ki je nekako standard v jazzovski glasbi, postala standard tudi na naših večerih v Prulčku – in to tudi je :).

V glasbi me nekako pritegnejo tri strasti, tri področja:  racionalna (ta še najmanj), čustvena in nujno tudi duhovna komponenta. Slednja sicer ne v smislu ezoterike, temveč v smislu nekega poglobljenega izraza, dojemanja nečesa, česar čustveno in racionalno ne moreta izraziti, nekaj kar te izstreli “onkraj”, kar te popelje v trans in te odklopi. To je tisto, kar mene zanima v glasbi. In takšni izvajalci. 

Če se zdaj vrnem nazaj k tvojemu vprašanju… V glasbenih zvrsteh, ki sem jih poslušal, mi je bila vedno všeč improvizacija, tudi moj oče je poslušal takšno glasbo. Že v mladih letih, ko smo se urili v improviziranju po placih za vaje, sem si vedno rekel, če lahko mi uživamo ob tem, bo nedvomno z nami užival še kdo.

Potem smo začeli improvizirati komade na svoj način, jih preigravati vsakič drugače. In točno to, kar smo počeli na ulici in po placih, sem si predstavljal, da bomo nekoč počeli tudi na odrih. 

Predstavljal sem si tedenski koncert, na katerem komadi niso zaigrani vedno isto, temveč večer, kjer se da eksperimentirati in preizkusiti nove stvari. In nanj vabiti različne ljudi. Na koncert smo prišli brez predhodne vaje, si drznili spustiti se v neko izkušnjo, v neko okolje in gledalcem omogočiti, da na ta način prejmejo izkušnjo nečesa novega.

Sam vedno probam ubežati avtomatizmu in temu, “da si vedno varno v sedlu”. In obratno, ko vidiš, da je publika navdušena, jim ponudiš tudi utečene komade, da jih še bolj dvigneš. Saj konec koncev to osreči tudi tebe. 

Tako tudi pri programu probam ne zapasti v neke dolgočasne vzorce v smislu zdaj bomo to odigrali in zaslužili denar… Poskušam spodbujati glasbenike, jih pošiljati na ta rob, ne z namenom, da bi jih testiral, ampak, ker se skozi neko občutljivost zgodi komunikacija. Vsi znamo izgovarjati naučene besede, za neko pristno komunikacijo, ki je lahko zelo lepa, če steče, pa je lepo, če smo vsi ranljivi. 

Tudi to ranljivost skušam izpostaviti v sami glasbi. To je nekaj, kar je meni zelo všeč. Vesel sem, da imamo prostore za ustvarjanje, kot je Prulček. Ta sicer ni edini, je pa eden od lepših, kjer smo med seboj zelo povezani. Ljudje imajo radi to glasbo, četrtkov program in vesel sem, ker prihajajo.  

Si glasbena duša, ki ustvarja že vrsto let. Ko te človek posluša in gleda na odru, ima občutek, kot da si ustvarjalec iz nekega drugega sveta, da te žene neka nevidna sila, nekaj več, kar daje edinstven pridih tvojemu muziciranju in ustvarjanju…

Težko grem ven iz sebe, to je moje naravno dojemanje glasbe. Lepo je vplivati na ljudi, jih začarati… mogoče najprej začarati sebe. Če sebe ne bi znal, potem tudi drugih ne bi znal. Lepo je priklopiti se na nekaj, dati nekaj, da tudi drugi to začutijo. Zdi se mi, da vsi nekako tako čutimo, tudi ostali glasbeniki. 

Pa si kdaj pomislil na to, da bi igral ali delal kaj drugega?

Veliko razmišljam o teh stvareh. Življenje je nepredvidljivo, ljudje smo ranljivi, lahko se ti zgodi karkoli. Zdi se mi, da moraš biti pripravljen na vse in ne smeš staviti vsega svojega bistva le na eno stvar. Življenje je lepa stvar, veliko stvari je lepih. Ne smeš biti vezan samo na eno stvar in ne smeš biti razočaran, če ti spodleti. Če te nekaj razočara, je to samo neka ovira, ki jo moraš premagati in oditi naprej, najti drugo ljubezen. 

Vsi imamo svoje bitke, tudi vsi tisti, ki se zdijo nepremagljivi in za katere misliš, da imajo v lajfu vse poštimano. Vsakdo se včasih počuti, da ne more naprej. Všeč mi je misel, da vsaka ovira pravzaprav pomeni izziv…izziv, kako bomo situacijo razrešili in šli naprej. Treba je iti naprej. Ko se pojavi neka stvar, jo je treba razumeti, dojeti in iz tega nekaj novega potegniti. 

Je bila glasba tvoja izbira že od malega?

Niti ne, sčasoma je prišla ta strast. Ponavadi o teh stvareh niti ne razmišljam, razen, če me kdo vpraša. In zdaj ko si me to vprašala, mi je prišlo na misel (in tega do dandanes še nisem povedal), da je bilo moje odraščanje v okolju, ki je bilo nekoliko drugačno od mojega družbenega okolja. Družina in dom, to okolje, je bilo nekoliko drugačno od tega, kar sem v socializaciji, v šoli, potem izkusil. 

To je v veliki meri vplivalo na naju oba z mlajšim bratom, ki je prav tako glasbenik. 

Miha Erič. Vir.

Na oba je vplivalo, da sva imela nek zelo močan čustven razkorak med tem, kar sva doživljala v družini in tistim, kar je bilo v šolah in vrtcih. Še vedno je bilo to normalno odraščanje, ampak doma je bila vedno prisotna neka ljubezen, bila so prisotna neka lepa čustva, neko veselje. V vrtcu, v šoli, v družbenih okoljih, pa sem okusil bolj stik z nekim surovim, nekim bolj realnim življenjskim smislom. 

To pa je res lepo slišati in zdi se, da je redkost, saj je večina od nas odraščala v ravno obratnem okolju, kjer pretiranega izkazovanja ljubezni doma ni bilo. Vsaj meni se zdi tako…

V življenju te bo vedno čakala nova, drugačna izkušnja. Če boš doma doživljal eno izkušnjo, boš drugje doživljal nek stres, nek šok, ali pa obratno. Je pa seveda lažje tako, kot je bilo v mojem primeru, kot če izhajaš iz nekih težkih razmer. To je potem botrovalo temu, da sem v osnovni šoli veliko poslušal glasbo, ki me je zelo osmišljevala, sploh od pubertete naprej. Zdi se mi, da sem glasbo tako boljše čustveno doživljal, ko sem jo raziskoval, in se je ta pogled na svet oblikoval s pomočjo tega. To je dalo velik pečat tej moji strasti in čustvenosti. 

Si v mladosti poskusil igrati še kaj drugega, kot samo kitaro, ki jo, mimogrede, igraš izvrstno…v nekem svojem slogu, ritmu, duhu, tako kot nihče drug… meni se zdi, da jo igraš z nekim pridihom ljubezni…

Milan Erič in Draga Davidkova. Vir

Haha, to je smešna zgodba. Moja starša sta oba ljubitelja glasbe. Mama, ki je sicer slikarka in prihaja iz Makedonije, si je od nekdaj želela biti pevka. Veliko je pela in še zdaj rada poje. Oče pa je pol Srb, pol Slovenec, je ljubitelj glasbe, igra nekaj malega na par glasbil (orglice, kitaro, flavto) in že od nekdaj zbira plate. Ves čas sta me spodbujala, da bi se vpisal v glasbeno šolo, meni pa se je to upiralo, saj sem bil čisto v nekem drugem, svojem svetu. 

Rad sem bil zunaj na igrišču, igral košarko, nogomet, igrice, če so bile na voljo… od mojih prijateljev nihče ni igral nobenega inštrumenta, zato tudi sam nisem imel neke želje po tem. Vseeno sta me potem starša po enem letu pregovarjanja vpisala v glasbeno šolo in na koncu sem pristal na trobenti, saj smo bili za ostala glasbila prepozni za vpis. 

Star sem bil 11 let, imel sem učitelja, ki je bil rahlo siten in vaja mi je na splošno predstavljala zalogaj. Vsakokrat, ko sem moral s kovčkom na avtobus, se mi je upiralo. Trobento sem tako igral na željo staršev, kar jima ne zamerim, saj sta mi želela samo dobro. Hodil sem na  vaje in nalašč igral lestvico z napačnimi toni. Beležka je bila polna obvestil staršema, da moram več vaditi. Na koncu že s pripisom “Več vaje za božjo voljo”:).

Zdržal sem približno tri mesece. Je pa to zelo dobro vplivalo na mojega brata, saj je vzel trobento v roke in začel igrati sam od sebe. Sam sem trobento opustil, oče se je strinjal. Mi je pa žal, če bi imel disciplino, bi morda še nadaljeval, a nisem bil zrel. Ironično pa je, da se sedaj profesionalno ukvarjam z glasbo že toliko časa. 

Kakšen oder, kakšno odrsko sceno rabiš, da se na njej počutiš kot doma?

To je vezano na razpoloženje. Ko se počutim dobro, ko sem jaz, potem mi ustreza vsak oder, tudi manjši. Če pa imam občutek, da sem malo bolj zaprt vase, mi paše, da je oder malo večji, ker nimaš toliko stika s publiko oziroma se sprostiš, si še bolj narediš svoj svet. Si malo odmaknjen. Sicer je ljudem všeč ravno obratno, ljudje radi poslušajo na malih placih, ker imajo pristen stik. 

Oboje mi je zelo všeč. Če sem bolj samozavestno razpoložen, imam rajši mali oder, če pa sem bolj sramežljivo razpoložen, če sem bolj obrnjen vase, imam rajši večje odre. Na večjih odrih energija in glas sežeta morda še malo dlje, do večih src. To mi je všeč, nagovarjanje večjih množic. A občinstvo, ki nas večkrat posluša, pravi, da je zvok v malih placih boljši. 

Ste kdaj s kolegi profesorji pomislili, da bi z vašim old school blues rock bandom igrali v tujini, v večjih klubih, kjer se res igra božansko?

Seveda. To so bile sanje vseh nas, pravzaprav še vedno so, le da smo zdaj vsi nekoliko starejši in zdaj bolj prisegamo na neko varnost. Ne vemo pa še, kaj nas čaka. Pred leti smo imeli  par pogumnih potovanj v tujino. Za tri mesece smo se s turističnimi vizami odpravili v ZDA, tam potovali in špilali po klubih. 

Prismojeni profesorji bluesa v ZDA. Iz osebnega arhiva Julijana.

Bili smo tudi vsepovsod po Balkanu, nekaj tudi po Evropi. Želimo si nastopati kjerkoli in si pri tem ne postavljamo omejitev, ali bo to Slovenija ali tujina. 

Se ti zdi, da je kulturni oder v Sloveniji premajhen? Da vas majhnost omejuje?

Žalostno je to, da se glasbeniki težko preživljajo samo z glasbo, da so primorani poleg tega za preživetje početi še druge stvari. A če delaš s srcem in ljubeznijo, boš to v vsakem primeru počel, četudi ne boš koncertiral in od tega živel. Želim si, da bi bil to bolj spoštovan poklic. Sam se ne pritožujem, uživam v glasbi in delam še druge stvari, ki so povezane z glasbo, med drugim tudi poučujem.

Ljudje si predstavljajo, da glasbenik uživa, ko igra, kar je res…In jim ne zamerim, saj na prvi pogled res zgleda tako. Dostikrat pa ne opazijo tega, da za tem stoji ogromno vaj, predanosti.

Se v Prulčku najbolj najdeš od malih klubov v Ljubljani?

Je še nekaj klubov, z vsakim imam specifičen odnos, a Prulček mi je najbolj ljub. Tu so mi dali najprej priložnost, da lahko naredim tedenski program in pripeljem katerokoli zasedbo. Da naredim večer, naklonjen tistim, ki imajo nek odnos do tega. 

In ti omogoča izražanje na način, kot si ga želiš?

Absolutno. 

Na samem začetku sva omenila, da si soustvarjalec Prulčkovega programa, ob četrtkih namreč vodiš Excite!. Je Excite! to, kar te navdihuje?

Četrtkov Excite! v Prulčku. Foto: Saša

V celotni zgodbi Prulčka je pohvalno to, da so fleksibilni, da jih celostno zanima več stvari. Tu nisem prisoten samo jaz s svojim programom en dan v tednu, najde se vse: etno scena, Balkan scena, jazzarji imajo svoj termin, tu je tudi vedno prostor za neuveljavljene bende, ki so drugje težko sprejeti. Iz tega vidika se mi zdi Prulček najbolj raznoliko prizorišče, ki je pripravljen pomagati in odpirati poti, kar bi človek nenazadnje pričakoval od kateregakoli kluba, ki je namenjen glasbi. 

V Prulčku so odprti za vse žanre glasbe. To je to, kar dela Prulčka posebnega, edinstvenega. Ne želim diskreditirati nikogar na račun Prulčka, saj imamo ogromno prijateljev v ostalih klubih, denimo na Metelkovi, v Gajotu, kjer špilam in se dobro razumemo. Tudi na Metelkovi so naklonjeni različnim vrstam glasbe, a tja ponavadi pride manj publike, še posebej kadar igramo z manj znanimi zasedbami. Prulček je poseben, ker se tu najde za vsakega poslušalca nekaj.  

Kot urednik se počutiš del te zgodbe…

Da, in to je fajn, kajne (Julijanov širok, nalezljiv nasmeh). 

Kako spelješ četrtkov večer v Prulčku? Koliko ljudi običajno povabiš na oder, kakšna je dinamika? Zdi se mi, da si bil kar dostikrat tudi sam na odru?

Koncerte organiziram na način, da se odločim, s katero zasedbo bomo igrali. Pred koncertom pogosto niti ne vadimo, ampak samo prepustim, da se tisti večer zgodi, karkoli se zgodi. Če si želim videti na odru neko zasedbo, jo povabim, da skupaj ustvarimo odštekan program:

Na tukajšnjem odru se je zvrstilo veliko raznoraznih glasbenikov. Skupaj izvajamo program, ki poskuša biti vedno obarvan s spontanostjo in občutki tistega večera. Z veseljem ponudim oder tudi vsakemu, ki bi rad igral tam. Treba je dati priložnost še komu, da pride zašpilat. Prulček je kot nek tak laboratorij za ustvarjanje, eksperimentiranje in improvizacijo, kjer se ustvarja povezovanje med publiko in glasbeniki. 

Julijan, ne igraš le kitare, tudi poješ. Koliko časa nameniš petju, si dober v tem?

Osebni arhiv Julijana

Se trudim. Vokala nisem dosti vadil, še ga moram. Vokal je najbolj močna stvar, s katerim res lahko začutim svoje sporočilo do kosti. Kitaro sem vadil ogromno in z njo se počutim veliko bolj sproščenega, po drugi strani pa z vokalom lahko izživiš, izraziš in izžarevaš še bolj neke stvari in čustva. To je tvoj osebi glas, ki je unikaten. Tvoj glas je tisto, kar pride ven.

Rad pojem, ne samo v smislu klasičnega petja, rad tudi improviziram z vokalom, v smislu raznih krikov, nekih čustvenih stanj. Me rado zanese, je pa to stvar sproščenosti. 

Dostikrat se zgodi da sem recimo sramežljiv in nisem dovolj sproščen, da bi pel. Vedno pa potem prebijem zid in vseeno pojem. Začutim, da bi se rad izražal tudi z vokalom. Pravzaprav zelo rad pojem, poleg kitare je vokal nek podaljšek mene. Ne bi se počutil kot celota brez vokala. Biti mora eno z drugim. 

Koliko je v tebi še tega umetniškega srža, ki si ga želiš izraziti, čeprav imaš morda včasih občutek, da si že vse povedal? Kaj bi morda tu spremenil?

Definitivno je še ogromno tega. Daleč od tega, da bi bil povsem zadovoljen s tem, kar sem ustvaril in dal doslej, še veliko dela me čaka pri stvareh, ki bi jih rad dosegel. Sploh kar se tiče svojega izražanja. Trenutno veliko črpam iz neke tradicije blues rocka, iz glasbe, ki ji dodajam svoje stvari,  saj želim, da se vaga prevesi še bolj v neko lastno izraznost. To se že dogaja v raznih postavitvah in kombinacijah z različnimi glasbeniki. Poleg nastopov v živo je cilj posneti čim več materiala.

Zanima me tudi slikarstvo, čeprav nisem nikoli veliko slikal. Sedaj sem bolj umirjen, kot v dobi odraščanja, z leti pride neka potrpežljivost, ki je za slikanje pomembna. Želim si pisati besedila, snemati komade, samostojno posneti album, posneti vse različne inštrumente, ki se jih učim (bas, bobne)… take stvari, to me žene. 

Je Prulček po tvojem mnenju kulturna scena za spremembe? Kaj meniš, kaj je potrebno spremeniti v Ljubljani in Sloveniji?

Prulček je kot neko zatočišče zaradi skupka nekih idej, ideje pravičnosti, prijaznosti, ideje veselja. Tukaj ni čutiti neke negacije ali negative s strani ljudi ali zaposlenih. Prideš in imaš nek domač, prijeten občutek. Prulčkova vrata so vedno odprta, vedno se nekaj dela, tu so razstave, menjajo se razni umetniki, rola se fajn glasba, imaš občutek, da si sprejet. 

Zato pravim, da je kot eno zatočišče. Tu imaš občutek, da gre za neko univerzalnost, da gre za neko dobro kulturno institucijo, ki ni žanrsko usmerjena, ampak ponuja raznolikost, univerzalnost. In ravno to se mi zdi začetna točka: da smo vsi ljudje in smo vsi dobrodošli…da lahko tukaj nekaj naredimo, se dobro počutimo, zato se gre. Živimo hektično in tukaj vsakdo lahko najde svoj odklop, da ga malo popelje v nek drug svet. 

Ali središče Ljubljane, Prule, potrebujejo spremembe v kulturi… ne samo neke uporniške spremembe, ampak vsesplošne spremembe?

Spodbujam držo, da delajmo dobro, držo, ki odpira in sprejema, ne maram drže, ki samo kontrira in kritizira. Odvrzimo in zavrzimo negacijo. Zavzemam se za kulturni program, ki daje možnost glasbenikom, da se izražajo, da lahko delajo.

Lepota je v tem, da lahko skupaj nekaj naredimo, sploh če za to obstajajo možnosti. Na tem mestu bi pohvalil Saša, ki je vedno pripravljen ponuditi Prulčkov oder… v smislu, kaj lahko naredimo s sredstvi, ki jih imamo na voljo,  kaj lahko pokažemo, da je nekaj boljše, pa ne v smislu primerjave, v smislu dodane vrednosti. Le tako so možne neke spremembe. 

Ne želim se politično opredeljevati, politika mi ni pomembna, spremembe se pričenjajo najprej med nami, v naših vsakodnevnih odnosih. To, kar lahko vsak dan daš naprej, je v bistvu najlepše in to bi rad dosegel z glasbo. Pričarati neko lepoto, nek občutek sreče, veselja. Da, pričarati take stvari, čeprav se mi tak pogled zdi tudi malce idealiziran, a mu vseeno skušam slediti. 

Kaj želiš sporočiti drugim glasbenikom?

Adi se nagne čez šank in v smehu pove, da naj vsi tožijo Sazas

Naj vztrajajo pri stvareh, ki jih radi delajo, pri neki svoji drži, kakršna koli že je in naj se imajo fajn. Mladim pa, naj ne obupajo prehitro, naj bodo uporniki, naj najdejo nekaj, s čimer se poistovetijo.

Z uporništvom, z ljubeznijo, s čimerkoli, tudi, če gre za bolj temačno stvar – ta je lahko odrešilna bilka za nekaj kasneje. Naj najdejo nekaj, v kar verjamejo, se poistovetijo s tem in temu sledijo. Naj sodelujejo, v Sloveniji vlada ta sindrom, da smo hitro ljubosumni, da preveč gledamo kaj ima sosed, kaj ima kdo. 

Povezujmo se, pogovarjajmo se, sodelujmo. Bodimo odprti, privoščimo drugim dobro. 

Sandra in Julijan med intervjujem. Foto: Saša

Deli objavo

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn
Share on email
Email
ne zamudi dobrih koncertov in ostalih prulčkarij

Ne zamudi dobrih koncertov in sočnih novic

Prijavi se na tedenski napovednik in objave spletnega dnevnika​.