Prulček in svet. Od rovt do kozmosa

Domačnost občutka doma, prulčkastost biti. Prulček je košček sveta, je mali, krasni, dobri svet, v katerem se lahko prebudiš v sopripadnost vseh možnih ljudi in svetov. V občutek, da nas vse nosi skupni svet, kozmos. Vse ostalo so samo kozmetični dodatki.

Kazalo

Filozofija rada govori o večnih stvareh. Blažje rečeno o univerzalnih rečeh. O občostih kot občeveljavnih resnicah. Rada si okoli vratu povezne težko, zlato verigo veličastne resnice za vse in za vsakogar. Najbolj domače povedano: rada napihuje prsa in se dela strašljivo veličastno pametno. 

Pa je res to filozofija? 

Stari dobri Platon je filozof, ki še danes predstavlja nedosegljivo sijajne višave mišljenja. In Platon ni pisal  filozofije v monologu. Pisal je dialoge. Prav to – sem pogosto spadam tudi sam – rado filozofiranje vsakič znova pozabi. Filozofija se je rodila iz pogovora, gre od človeka do človeka – za človeka. Na tem mestu si zdaj ne morem privoščiti monološkega dolgovezenja in izgubljanja v prevelikih splošnostih. 

Take splošnosti ponavadi poskrbijo za to, da se pisec lagodno skrije za njimi. In ne morem zato, ker govorim o nečem domačem, in govorim domačim ljudem. Z drugimi besedami: tu pred računalniškim ekranom čutim veliko odgovornost do pisanja, ker pišem ljudem, ki radi zahajajo v Prulčka. Ne morem se skriti za sijajne, težke bakrene plošče splošnosti. In ne morem mimo posamičnosti po imenu Prulček, mimo posameznikov in posameznic, ki radi zaidejo v Prulčka. 

Svet je ena najprivlačnejših in najstarejših velikih tem filozofiranja. Izrekanje in iskanje resnice življenja je od vsega začetka človeštva pomenilo tudi to, da je treba izreči tudi resnico sveta. In te resnice sveta se da kljub silni pestrosti odgovorov zgodovinsko presenetljivo minimalno zamejiti. 

Stari Grki, še pred Platonom, so svet razumeli kot tisto prvo, nenastalo, kot krasni red, ki nosi vse posamezne svetove v izvorni sopripadnosti ali ubranosti. Ki je tudi kaotičen, pa vendar krasen in kaotično – urejen. Vse to je skrito v besedi kozmos, ki (pozorni bodimo na sorodnost besede z besedo kozmetika) za stare pomeni toliko kot red, krasnost, okrasje. 1Liddell-Scott: A Greek-English Lexicon, Clarendon Press, Oxford 1996, str. 985.

Ne preslišimo nenavadnosti izrečenega. Svet je bil za stare, predplatonske in predkrščanske mislece nekaj tako lepega in samozadostnega in izobilnega, da si je zaslužil ime, ki že samo po sebi imenuje krasnost, urejenost in lepoto poimenovanega. Tako kot je krog okrogel, je za naše stare dobre Evropejce kozmos, kljub neodpravljivi kaotičnosti, kozmetičen. In tako je eden starih, predplatonskih mislecev, Heraklit, davno tega, pred okoli 2500 leti, zapisal:

»Tega sveta (kozmos) ni napravil niti kdo od bogov niti kdo od ljudi, ampak je vedno bil, je in bo: ogenj vselej živeči, ki prižiga in ugaša osvetljene prostore življenja.« 2Diels Kranz, Die Fragmente der Vorsokratiker, Weidmannsche Buchhandlung, Berlin 1912, B 30, str. 84

Heraklit

Pozor: sveta ni ustvaril ne bog ne človek. 

Ker je tisto prvo in poslednje. Lahko zaslutimo drugačnost takega pogleda na svet in človeka? Sveta je bilo, je in bo dovolj za bogove in ljudi z bogom in za ljudi brez boga. Ni ga ustvaril ne bog (tu je zmeraj problem, kateri je ta edini pravi) ne človek (tudi tu je zmeraj problem, kdo je ta edini pravi). 

Days of creation. Vir

Ta prvi pogled na svet in človeka v njem je bil kaj kmalu pozabljen in zamenjan z drugačnim: veliki Platon je namreč svet razdelil na svet neminljivih idej in na ta naš, tukajšnji, človeški svet minljivosti. Od tod tudi izraz metafizika, in tudi izraz Platonova metafizika, saj se pri Platonu stari svet kot kosmos in physis sopripadnosti vseh možnih svetov usodno in nezaceljivo razcepi na dvoje svetov: na nadnaravnega (meta-physis), ki je večen, neumrljiv, in na naravnega (physis), ki je zapisan pogubi nenehnega spreminjanja, preobračanja, prepuščen bitju in gnitju. 

Tretji pogled na svet je precej logično nadaljevanje Platonovega: tudi krščanska resnica sveta ne vidi več sveta kot enega, vsem posameznim svetovom skupnega, saj je en svet, tisti zdaj edini resnični, razumljen kot absolutno drug od tega sveta, ki je zapadel grehu in ničnosti in se ga je treba pač znebiti. 

Nebesa so resnični svet, ki se grešnemu smrtniku odpre šele po odhodu iz tega, solznodolinskega in s sladkimi grehi zamazanega in zato ničvrednega sveta. In svet ni več nenastal, od nekdaj, pač pa ga je ustvaril en sam, vselej edini ustrezni Bog. Le še on je od zdaj naprej neminljivi, od nekdaj. Nazadnje nastopi še četrto razumevanje sveta, ki ga prvi ustoliči nemški mistik Mojster Eckhart: človek sam je v svojem čistem bistvu boštvo, ki je svet sam. Ta resnica določa nas moderne v našem »naredimo si« in »ustvarimo si« svet. Ne glede na svet ali bogove.

Človek je tisti, ki bo ali rešil ali ugonobil svet 

Te štiri velike postaje evropske duhovne zgodovine, ki vsaka na svoj način izrekajo resnico sveta, so seveda vse žive danes. Četudi po vsej verjetnosti zares prednjači zadnja, ki usodo sveta postavlja v roke človeku samemu. Človek je tisti, ki bo ali rešil ali ugonobil svet. To je duh, ki nosi svet rešujoča ekološka gibanja. 

So pa na svetu tudi še ljudje, ki po krščansko mislijo in verjamejo, da lahko svet reši ali izniči samo bog. In so na svetu tudi ljudje, ki po platonistično mislijo, da se za svetom pojavnosti skriva svet, ki je edini dober, najlepši, najsvetejši in najresničnejši, in je tak od nekdaj tudi bil, le spomniti se ga moramo v njegovi lepoti totalne drugačnosti od našega sveta. 

Božanski koncert Nine Strnad v Prulčku leta 2014. Foto: Jan

In so – nazadnje in najresneje – na svetu tudi ljudje, ki radi hodijo v Prulčka in mislijo in verjamejo, da je Prulček eden najlepših in najfinejših koščkov sveta, kjer srečaš ljudi, ki si kljub različnostim pripadajo, ki kljub še tako očitnim razlikam in različnim resnicam potihem vejo, da se ti, ko sedeš v Prulčku za mizo, previdno razodene svet kot krasno urejena celota vseh možnih svetov. Brez usodne razcepljenosti na dvoje

Svet, ki je bil, je in bo, zame, za druge, tudi za prihajajoče rodove, saj ga je več kot dovolj za vse ljudi, ki prihajajo, so prihajali in bodo prihajali iz najrazličnejših svojih malih svetov. In ta svet je sam po sebi dovolj krasen in tako samozadosten in tako preobilen, da ne rabi reševanja ne od samooklicanega rešitelja človeka ne od samooklicanega rešitelja boga.

Zakaj je stari dobri Heraklit dejal, da imajo »čuječi en in skupni svet (kozmos), med spečimi pa se vsak obrača v svojega«?3Franci Zore: Heraklitos Efeški: Fragmenti, Obzorja, Maribor 1993, str. 43. Kdo je zdaj budni, prebujeni in čuječi, in kdo speči? Tega ne gre razumeti samo dobesedno, ko je človek v spanju pač res obrnjen globoko v svoj in samo svoj svet. Heraklit hoče povedati še vse kaj drugega. Še kdo drug kot samo speče sanjajoči je obrnjen v svoj edini svet in je zato v duhu, po duši speč, kakor da sanja samo svoje sanje. Samo v svoj svet zagledani človek lahko sanja v budnosti. To pa je rovtar, ki živi in misli samo svoje rovte. In ne vidi čez hribe svojih rovt. Če pa že pogleda čez, pogleda prezirljivo.

Kaj je rovtarstvo

Ampak rovtarstvo ni samo geografski pojav. Niso s tem mišljeni samo hribovci. Ne samo Butalci. Rovtarstvo duha in duše je od geografije veliko širši pojav. Rovtarji so tudi ljudje, ki mislijo, da je njihova resnica sveta in njihov svet edini pravi za vse, ki živijo v napačnem svetu, ki ga je treba zaradi zablojene napačnosti odpraviti. 

Rovtarsko je tudi platonistično in krščansko razumevanje sveta, ki si misli, da izhaja iz edinega pravega sveta in si domišlja, da mora vanj povrniti vse, ki se še ne zavedajo dovolj dobro, da posedanje v Prulčku ni prava resnica ne človeka ne sveta. 

Posedanje v Prulčku med epidemijo koronavirusa leta 2020. Foto: Saša S.

Da si pogubljen, če imaš rad Prulčkov košček sveta. Ampak tudi platonist in kristjan sta dobrodošla v prulčkovi domači sredi. Se bosta že zmehčala v kozmopolita, v državljana sveta. Tega malega sveta, v katerega radi prihajajo tolikeri ljudje s tolikerimi svetovi. 

Spomnimo se spet Heraklita. Ga lahko slišimo? Se lahko budni prebudimo iz sanj? Vsi posamični, vase zamejeni in za druge posamične svetove slepi svetovi so ubrani v celoto sveta kot sveta – vsem skupnega kozmosa, ki mu pripadamo vsi. Nobeden od posameznih svetov ne more postati predstavnik ali reprezentant vseh ostalih kot bojda zgrešenih. Tu izključevalni pristop naenkrat zagleda slabost lastne drže. Tu postane ekskluzivnim ljudem, ekskluzivistom zaradi slabe vesti malček slabo. 

Izključevalne resnice sveta vseh vrst tu ugotovijo, da imajo po vsej verjetnosti samo slabo prebavo (duha). V Prulčku se dobro počuti inkluzivna drža. Vključevalna. Ki poreče: moj mali svet je super, prišel sem ga podelit z drugimi. Hej, kakšen pa je kaj tvoj svet? Povej mi kaj o sebi in svojem svetu. A boš kaj spil? Dobra muzika nas čaka, a ne? In zato se tu slabo počuti tudi univerzalna drža, ki se boji vsake dobrosti tega ali onega zamejenega sveta. Boji se dobrosti drugega človeka in sveta zato, ker se boji, da se bo ta človek razrasel v edino resnico. 

Vključevanje in pogum

Za inkluzivno, vključevalno resnico je treba znati tudi tvegati. Biti zanjo pogumen. Univerzalist, ki se boji vseh posameznih dobrot sveta, je pač samo preveč plah. Ni dovolj pogumen. Zato si tudi ne upa sesti za mizo z neznancem. Pogum? Moj mali svet je lep, dober, ni pa edini. Odprta ubranost sopripadnosti najrazličnejših svetov, v katerega se umešča tudi moj mali dobri lepi svet, mora biti poimenovana, prepoznana in negovana. Zato le prisedi, v Prulčku, k mizi, kjer že sedijo ljudje, ki jih ne poznaš, veš pa, da pripadajo krasnemu skupnemu nam svetu. In vsi skupaj nestrpno čakamo na muziko novega, vselej novega benda.

Kdorkoli misli in verjame, da je edini pravi svet nekje povsem drugje, je rovtarski tip človeka, ki je pozabil na krasni, vsem skupni, urejeni svet, ki je bil, je in bo, in ki vabi v svojo neizmerno sredo vse in vsakega z njegovim svetom vred, v sopripadnost. In svečana, pa tudi hudomušna znamenja tega našega starega dobrega krasnega reda kozmosa, ki ga je dovolj in v preobilici za vse, in na katerega smo v velikih bitkah za edinost pravega sveta vse preradi redno pozabili, se najdejo v Prulčku. Tu si kozmično dobrodošel, človek. Tu se oveš, da je sveta dovolj in še preveč za vse svetove vsakogar. Pa še kaka dobra pijača se najde za nameček, in dobra muzika, in še domačnost doma za nameček. 

Domačnost občutka doma, prulčkastost biti. Prulček je košček sveta, je mali, krasni, dobri svet, v katerem se lahko prebudiš v sopripadnost vseh možnih ljudi in svetov. V občutek, da nas vse nosi skupni svet, kozmos. Vse ostalo so samo kozmetični dodatki.

Znajdeš se v soveselju. Kajti, kot se je pred več kot sto leti zapisalo tistemu odštekancu Nietzscheju: »Ne sočustvovanje, soveselje naredi človeka za prijatelja.«4Friedrich Nietzsche: Menschliches, Allzumenschliches, Aph. 499. Če meni ne verjamete, vprašajte Saša in Adija. Skozi Prulčka gre pot od rovt do kozmosa.

Janko M. Lozar

Deli objavo

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn
Share on email
Email

Ne zamudi dobrih koncertov in sočnih novic

Prijavi se na tedenski napovednik in objave spletnega dnevnika​.