Prulček in razpoloženje

S prihodom v Prulčka stopiš iz svojega malega sveta v sijajni prostor medsvetja... ki začne pripadati lepo urejeni, orjaški celoti prulskega kozmosa.

Kazalo

Morda najlepše stičišče Prulčka in filozofije? Na srečo so vse preredki tisti, ki ne razumejo, kaj je dobro razpoloženje. Ki se ga tako nezmotljivo nalezeš, ko v Prulčku sedeš med znance in prijatelje. Sicer sta si »good mood« in »moodiness«, dobrovoljnost in nejevoljnost blizu, znala bi biti celo najožja sorodnika. A kaj, ko je ponavadi res tako, da pred vstopom v Prulčka malodušje pustiš na ulici, ga kot kolo prikleneš k ograji.

Malo bolj filozofsko rečeno: gre za medigro sentimenta in resentimenta. Človek je igralec na razpoloženjskem igrišču (ali borec na bojišču, ali delavec na delovišču, če smo že pri tem) in o njegovi vrlosti odloča tehtnica, ki se nagiba k prevladi ali sentimenta ali resentimenta.

Bi znalo biti, da je prevladovanje dobrega razpoloženja v Prulčku posledica tudi tega, kar se mi je zapisalo v prvih dveh zapisih, ko sem spregovoril o času in svetu Prulčka. 

Čudno upočasnjeni čas, v katerega zabredeš, ko sedeš h kavi. Tisti običajni čas naglice, nejevoljnega skakanja od enega ključnega trenutka do drugega, se umakne v ozadje in je čas le še lipov med, ki teče počasi in sladko. In da s prihodom v Prulčka stopiš iz svojega malega sveta v sijajni prostor medsvetja. Prostor, v katerem se vsi partikularni svetovi počutijo dobrodošle, pripoznane v svoji mali zgodbi, ki začne pripadati lepo urejeni, orjaški celoti prulskega kozmosa.

Platon je imel do razpoloženja, ki sodi v nabor poželenjskega in razburljivega, se pravi tudi telesnega dela duše, bolj odklonilen odnos (najočitneje v dialogu Fajdon), saj naj bi to človeka oviral na poti k večno umnemu svetu umljivih oblik. 

Za človeka prave umnosti, bi dejal prosto po Platonu, so čustva in razpoloženja neumnost. A kaj ko je na drugem koncu zgodovine evropske filozofije, na vrhuncu moderne dobe, Nietzsche sodil nekaj povsem drugega: razpoloženje umevanje ovira le, če je po svojem skritem bistvu razglašeno, neubrano, sfiženo. 

Sila rad je Nietzsche posegel po francoski besedi ressentiment. To je njegova sodba: filozofska pot k zgolj in samo umnosti brez telesa in brez razpoloženj razkriva samo to, da se taka filozofija kuha v kotlu resentimenta. Obvladuje jo resentiment kot bazična razglašenost, neubranost, zamera bivanju. Zato se v um zagledana filozofija tako otepa razpoloženjskega kot ovire in »partybreakerja«. Saj razumem slabo voljo, to nejevoljo, to škrtanje duše z zobmi. Pomembno je le, da ne začne prevladovati. Sploh pa ne v Prulčku.

V obdobju po Nietzscheju se je filozofija začela odločneje obračati nazaj h vnovič prepoznani bistvenosti razpoloženjskega, brez katerega tudi um in umevanje ne premoreta pravega človeškega sijaja. Razpoloženje se je začelo vedno bolj strogo koncipirati kot kletni prostor, podpodje sijajne hiše klasične racionalnosti, umnosti. In klet je seveda najpomembnejši del hiše. (Saj poznamo v življenjski prozi človeka, ki ima nepospravljeno klet, ki skrajno pametno zgolj nerga. Njegova pamet, da, podstrešje ima fino pospravljeno, pa je samo orodje za maščevanje nad nespametnimi. Filozofsko drzno rečeno: ništaroba.)

Za kaj gre torej? Nemški filozof Max Scheler je odlično diagnosticiral pristop moderne filozofije k fenomenu razpoloženjskosti. Dejal je, da moderna filozofija ubira dve poti k razpoloženjski resnici:

  1. Razpoloženje je spremljevalni pojav umevanja in s spoznanjem ni v bistveni povezavi. Če kaj, človeka v umevanju ovira.
  2. Razpoloženje je posebna vrsta spoznanja, neodvisna od umskega spoznanja 1Scheler, M., Formalismus in der Ethik und die materialle Wertethik, Neuer Versuch der Grundlegung eines ethischen Personalismus, Max Niemeyer, Halle 1916, str. 269 isl.

Prvi veliki predstavnik 1. alternative v moderni filozofiji je bil Kant. Po njem občutja nimajo nobene bistvene povezave s spoznanjem. Prvi zagovornik 2. alternative pa Descartes, ki pravi, da so afekcije specifična vrsta spoznanja.

V življenjski prozi poznam obe sodbi. Čustvena razrvanost me velikokrat pri razmišljanju moti. Zato znam reči, da me razpoloženje ovira pri treznem premisleku. Sploh če je muhasto. In po drugi strani mi recimo dobro razpoloženje pri drugem človeku razkrije veliko več o njem samem, več njegove človeškosti se mi razkrije, kot če sem z njim v suho hladno racionalnem odnosu. Klasičen primer te resnice je spoznanje, da se ti v visokem razpoloženju ljubezni razkrije obilica sveta in ljubljenega. Veliko bolje nekoga spoznaš, če ljubiš.

Pričakovali bi, da se je moderna filozofija, ki se je odločno odvrnila od onstranstva nazaj k človeku in njegovi telesnosti, vse od začetka modernosti obrnila tudi k tisti drugi resnici razpoloženjskosti, ki spada v intimno bližino s telesom. Pa temu ni bilo tako. Kant in racionalistična filozofija po njem sta ohranili platonistično negodovanje nad motečo čutnostjo in srednjeveško skepso do poželenja mesa. 

Descartes in kartezijanska filozofija po njem sta se k izvornosti razpoloženjskega začela obračati strašno počasi in previdno. Res je sila nenavadno, da se je ugled telesnemu in razpoloženjskemu v filozofiji povrnil tako zelo pozno. (Razen seveda, če ni razlog za to tisti Nietzschejev: da je tako zelo dolgo v filozofskem človeku prevladoval resentiment.)

Razpoloženje je specifičen način umevanja. Ni stranski produkt. Je misel. Toda drugačna. Takšna, ki je klasično racionalna misel ni vajena. 

Kako si? To vprašanje sprašuje po nič manj kot po resnici tvoje biti. Sprašuje pa po tvojem razpoloženju. Torej je razpoloženje spoznanje? Da. Kakšne vrste spoznanje pa je, da ga um in ratio tako rada odstavljata na stranski tir kot bojda brezumni proizvod pravega spoznanja? Vidim, da ni težava v tem, da bi v razpoloženju videl nekakšno bazično umnost človeka. Pač pa prej v tem, da je v klasični moderni filozofiji človekova umnost, racionalnost ozko, vse preveč ozko zastavljena. 

Človeka je torej več, kot misli moderni racionalni diskurz. Klasično filozofski diskurz vse od Platona naprej človeka postavlja v dvojnosti čutnosti in razuma, estetičnega in noetičnega, po grško aisthesis in noesis. Ta preskromno zastavljena paradigma dvojnosti obvladuje še našo današnjost. Samo mimogrede lahko v dokaz tega omenim današnje raziskave v smeri ustvaritve umetne inteligence, kjer vrhunski znanstveniki bolščijo v robote v pričakovanju, da bodo zdaj zdaj začeli samostojno umevati. 

Problem je seveda v tem, da živost živega bitja razumejo kot proces racionalnega procesiranja čutnih podatkov. A kaj ko je med noetičnim in estetičnim obilica tistega, kar človeka šele naredi za živo bitje. Brez sentimenta, čustvovanja, bazično razpoloženjskega, življenja ni, ni bitja srca živega bitja. Robot ne bo nikoli živčno trznil in ponegodoval ob pomisli, da nima časa za kavo v Prulčku. Pa naj medtem obdela še toliko podatkov.

Tako zelo in tako dolgo smo se navajali tega, da z razpoloženjem ne spoznavamo in smo samo brezumno vrženi v nekakšno golo čutenje, da nam je težko videti, da v razpoloženjskosti nekaj zelo zelo bazičnega vemo. Skrajni čas je, da začnemo umnosti širiti pljuča. Kaj pa vem, ko me denimo preplavi tesnoba? Je tesnoba res samo golo občutje? Kaj pa, če moja tesnoba prekleto dobro ve in vidi – odtekanje življenja? 

Ko začutim odhajanje, vem, da življenje z mano vred ves čas odhaja. In kaj vem, ko me prevzame čudenje? Kaj je tu umljivega, ko se čudim, če ne to, da se življenje, ki tako nemirno teče in odteka, tudi čudežno pomuja? In kaj vem, ko se nalezem vedrine? Da je življenje od vsakega zlata dragocenejše prihajanje, vznikanje, pritekanje, kihanje duše, divje rastoče preobilje življenja. Tudi moja žalost sama že ve, da je nekaj ali nekdo v življenju postal zaključena zgodba preteklosti, ki nikoli več ne bo imela vstopa v živo sedanjost. 

Tesnoba, čudenje, vedrina. Bazični sentimenti, ki, če so dobro prepleteni, vsakič znova odtehtajo vsak resentiment, vsako grizenje nohtov, vsako prepametno zgolj pametovanje veleumnih, a potihem razglašeno neubranih. Bazično umni preplet teh treh razpoloženj je obet drugačne, toplejše človeškosti. Vsekakor bolj človeške od klasično filozofsko razumljene človeškosti, ki umeva z mrzlim drobovjem in se kislo nasmeha.

Morda pa se lahko filozofija še kaj nauči od življenja. Se veliko tega nauči od Prulčka in kave v jutranji svežini v nabrito razpoloženi družbi, uči tudi od njegove dobre in stalno sveže dotekajoče muzike. Kajti glasba je po besedah Nietzscheja, tu bi znal imeti prekleto prav, čisto preigravanje razpoloženj. In preplet zgoraj omenjenega trojstva razpoloženj je za muziko šele prvi skromni namig na bogato paleto bazičnih muzičnih razpoloženj. 

Iz te prvobitne igre razpoloženj raste vsaka visokoleteča umnost in človeškost. Človeka v njegovi umnosti je veliko več, kot si misli klasična filozofija. In to prekleto dobro ve vsak, ki sede v Prulčka in si pusti, da ga živa muzika s svojimi igrivimi razpoloženji napravi za veliko več človeka.


[1] Scheler, M., Formalismus in der Ethik und die materialle Wertethik, Neuer Versuch der Grundlegung eines ethischen Personalismus, Max Niemeyer, Halle 1916, str. 269 isl.

Deli objavo

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn
Share on email
Email
ne zamudi dobrih koncertov in ostalih prulčkarij

Ne zamudi dobrih koncertov in sočnih novic

Prijavi se na tedenski napovednik in objave spletnega dnevnika​.