Darko Miladinović, vsem znan kot Dare, ustvarja v svojem studiu na Prulah. Pogovarjala sva se o razvoju mikro destinacij znotraj občin, o jugonostalgiji ter o nekdanjih močnih blagovnih znamkah in kako je prišlo do postavitve blagovne znamke Prulček. Zavrtite si Aretho Franklin in uživajte v branju.
Dare, nekje morAva začeti, povej nam prosim malo več o svojih začetkih oblikovalske poti.
Po stroki sem oblikovalec, zaključil sem srednjo strojno šolo in likovno akademijo v Ljubljani, smer dizajn. Z grafičnim oblikovanjem pa sem se začel ukvarjati daljnega leta 90.
Že kot otrok sem zelo veliko risal, modeliral, ustvarjal. Prihajam sem iz zelo tehnične familije, nek fant iz Štepanjskega naselja, ki se je kasneje vpisal na akademijo in ugotovil, da ima nekaj za povedat.
Takrat sem imel oblikovalski studio Tandar, bili smo znani po tem, da smo opremljali notranje prostore in spreminjali socialno življenje v Ljubljani. Prostori kot so Nostalgija, Trubar, diskoteka Palma, so bili nekateri projekti, ki so nas zaznamovali, skozi to smo se oblikovali kot mulci. Oblikujemo se še danes, ko smo iz klasičnega servisnega studia prešli na bolj brand dizajn svetovalni studio, kjer se z bratom Markom ukvarjava povečini z vzpostavljanjem blagovnih znamk in plasiranjem le teh na trg.
Z bratom imava dobro porazdeljen način dela, Marko je boljši v storytellingu in jaz imam boljšo likovno predstavo. V tem času se je izkazala želja, da postavljava tudi lastne blagovne znamke in jih plasirava na trg. Ta trenutek so aktualni trije najini projekti. Statusne majice Kikiriki shirts, gre za lifestyle majice z unikatnimi izjavami, ki jih ljudje radi nosijo in se z njimi poistovetijo, drugi projekt se imenuje JUS project, gre za obujanje tehnične kulturne dediščine iz Jugoslavije, ker se nama zdi škoda, da smo en del naše zgodovine zbrisali ali ga zanemarjamo. Rada se ozirava nazaj in prikazujeva dosežke, ki so bili pomembni v času Jugoslavije.
Nastali so različni plakati, ki nakazujejo pomembne dosežke in blagovne znamke iz časa Jugoslavije v tehnično predstavljeni maniri. Pri plakatih je bil motiv, da nariševa in obudiva nekatere tehnične dosežke, ki jih ne smemo pozabiti. To so uporabni predmeti, ki so nas zazanamovali. To so vtisi iz mladosti, ki jih ne moreš izbrisati.
Po osamosvojitvi, ko je Slovenija iskala svojo novo identiteto, so se po večini te stvari začele umikati iz prostora. Pripravljale so se nove vsebine in uvažali zahodni vzorci, čakalo se je na nove avtentične dosežke, ki pa se še dolgo niso zgodili. Čisto ideološko in s pomočjo kapitala so se ti dosežki počasi izbrisali. Danes nimamo več Elana, Gorenje ni več v naših rokah, nimamo več industrij, v katerih smo bili res močni, kreativni in razvojno naravnani. To so zgodbe, ki so izginile. Zato revival v taki obliki, da jih ponovno postavimo na ogled za nove generacije. Sedaj z motivi tehničnih dosežkov na plakatih lahko vsi vidijo, kakšen je bil del naše zgodovine, s katero smo bili obkroženi dnevno, in tako na nek način podoživijo to obdobje.
Tretji aktualni projekt pa je, da sva kreatorja in partnerja pri blagovni znamki rakije Šamar.
Inspiracija pa je bila vedno scena, art, kultura?
Ne nujno. Lahko izhajaš iz neke scene, ki je zelo povezana in vezana na določeno kulturo življenja, ni pa nujno glavni navdih. Moji prvi angažmaji so bili povezani s kulturnimi scenami, predvsem naslavljanjem javnega mnenja in spreminjanjem nočnega življenja. Sam sem se veliko ukvarjal z arhitekturo in notranjim oblikovanjem, v nekem obdobju sem naredili kar veliko nočnih klubov. Naš tedanji team je bil prepoznan in v tem segmentu res odličen. Med bolj znanimi sta sigurno diskoteki Global in Oz.
No, glede scen in kulture pa sva imela z bratom srečo, da sva bila povezana z zelo širokim spektrom ljudi, tudi z glasbenimi in umetniškimi scenami iz bivše Jugoslavije in bila sva vedno na nekem prepihu ključnih dogajanj. Družil sem se in zanimali so me ljudje z različnih področij, s katerimi smo prijateljevali včasih in počnemo to še danes.
Si prejemnik številnih oblikovalskih nagrad. Te to navdihuje?
Nagrad za oblikovanje sem prejel kar nekaj. Nagrade te ne definirajo, pa tudi niso nagrade tiste, ki ti dajo samozavest. Samozavest dobiš, ko vidiš, da so ljudje s tvojim delom zadovoljni, da z rezultatom tvojega dela dobro živijo in se vračajo in imajo dobro besedo za povedat o tebi. Potem veš, da si naredil dobro delo in to te navdihuje.
In tudi pri brendiranju te navdihuje, da vedno narediš preskok tudi v lastnem mindsetu, da izdelek lahko poglobljeno razumeš in ga svetu predstaviš kot celovito zanimivo zgodbo, ki na koncu postane blagovna znamka.
Kaj pa te pritegne, da si del neke projektne zgodbe? Da sprejmeš sodelovanje?
Ugotovil sem, da imam kvaliteto, ki je prepoznana, in zaradi katere me ljudje povabijo k projektu. Stremljenje k samoopevanju je nekaj, česar ne maram preveč. Spoštujem, a ne maram. Raje, kot da svoja dela razkazujem, povabim ljudi na pogovor, kjer se spoznamo in ugotovimo, ali smo za sodelovanje. Zato nimam niti lastne spletne strani oz. nisem dejaven na socialnih medijih.
Konec koncev ne delam samo celovitih zasnov, marveč me kličejo tudi ljudje, ki si želijo, da jim naredimo kaj manjšega ali samo poservisiramo ključne stvari. Če me projekt pritegne, z veseljem rečem da. Trenutno ustvarjamo izjemno zanimiv projekt v sodelovanju s podjetjem za navtična plovila SeaWay, blagovno znamo znamenitih bratov Jakopin, ki danes praznuje 30 let obstoja. Za ta jubilej bom ilustriral vse barke, ki so jih naredili v teh 30 letih za posebno izdajo almanaha.
Gre za kompleksen projekt tehničnega izrisa bark. To me ta trenutek zelo zanima in navdihuje.
Kako je biti kreativen po toliko letih ustvarjanja?
Normalno je, da prideš v nek kalup, to je narava tega posla, da postaneš rutiner. Pri večini projektov rad kreativno razmišljam, seveda pa mora biti izziv. Ko je problem kompleksen, privabi kreativca v meni. Večinoma je tako, da ko pričnem s procesom, začnem pisat, risat in vizualizirat ter grem postopoma vse globje.
V meni je še vedno kreacija osnovno gonilo, se je pa zavedam, da so na trgu sedaj tudi novi kreativci. Imaš zanimive, dobre, sveže kreativce, ki imajo čisto drug pogled, sceno in svojo kulturo in mi jih je fascinantno spoznavat, se z njimi pogovarjat, odkrivat njihov pogled. Pred kratkim sem v Benetkah spoznal dva tipa, arhitekta, ki sta pustila arhitekturo in na isti način, kot mi rišemo pri našem projektu JUS, rišeta beneške vaporete, trajekte, vse Benetkam lastne dosežke tehnične kulture, ki so v uporabi. Imenujeta se Saor studio. V Benetkah ustvarjata in rišeta na zelo podoben način kot jaz. In ko sem videl obešene njune plakate, sem poiskal njun naslov in ju obiskal, vidim, da gre za dva res mlada umetnika in smo imeli enkraten pogovor.
Pri meni je vsak kreativec, mlad in star, dobrodošel in če je zanimiv, si ga želim spoznati in videti ali mogoče lahko celo kreiramo skupaj.
Bi izpostavil kakšne naše kreativce?
Uf, to je nehvaležno vprašanje, ogromno jih je. Vasja Lebarič, Hana Stupica sta ena prvih, ki mi prideta na misel. Oba zelo cenim.
Ali pa Marko Jakše, ki je na bienalu predstavljal Slovenijo, se mi zdi fantastičen. Nehvaležno je omenjati imena, kreativnih ljudi imamo mi ogromno. Jurij Zrnec je zame eden največjih kreativcev v Sloveniji, pa glasbenik kot je Magnifico. Pa veliko novih bandov, ki prihaja na sceno. Mrfy, Koala voice, Joker Out … Zdi se mi, da se glasbena scena v Sloveniji končno spet prebuja na avtentičen način. Končno se je nekaj zgodilo zares, nek preboj na sceni, muska je pridobila pravo avtentično kvaliteto, ki jo lahko pripišeš našemu prostoru in tem glasbenikom. Ima nek izraz, ki je kreativen in avtentičen. In se mi zdi krasno, ker tega nekaj časa nismo imeli. Bilo je mrtvilo, imeli smo Magnifica, ki je tak samosvoj pionir, ki se ni uklanjal narativu in lokalnim pričakovanjem ter je ostal iskren pri svojem ustvarjanju.
Kaj pa te glasbeno navdihuje trenutno? Kaj poslušaš?
Trenutno si vrtim Aretho Franklin, ker se mi zdi, da ji nikoli nisem posvetil dovolj časa. Drugače pa sem zelo širok in generalist, poslušam vse od disca do klasike. Doma imam zbrane kolekcije, ki segajo v vse širine in globine muske.
Kot najstnika pri petnajstih so me sicer zaznamovali Deep Purple, Led Zeppelin, rock’n roll pač, ni pa bilo to vodilo potem naprej pri glasbenem raziskovanju. Kar me fascinira v Sloveniji je, da je res veliko kvalitetnih glasbenikov. Glasbena scena pri nas je začela živet, od Cankarjevega doma, do Filharmonije, do tega, da prihajajo neki novi jazzerji, ki študirajo v tujini in se vračajo nazaj, pa do pop scene, ki ponovno dosega svoj revival. Na koncu koncev poglejmo samo, kako kvaliteten je program v Prulčku na Prulah.
Magnifico pa ima zame posebno mesto v srcu, ker je vedno svež in kreativen in vedno ponudi nekaj novega na glasbenem tržišču.
Če sva pa ravno že pri glasbi in kreativi, kako se je zgodilo sodelovanje s Prulčkom?
Naše sodelovanje se je začelo že kakšnih 8, 10 let nazaj. Prulček mi je bil blizu, ker sem imel studio samo nekaj metrov stran, pasalo mi je, da imam dober program v lokalu, da so ljudje, ki me dobro postrežejo, da je to moj lokal. In vizualna podoba Prulčka, to pivo z namenom, ki je prepoznaven brand sedaj, je nastalo takrat, ker je bila v nekem času glavna “špura” Prulčka, da ponujajo najširši izbor piv v Ljubljani. In moja želja je bila, da najdem lokal, kjer se res počutiš kot doma. To je Prulčku danes uspelo.
Če pogledaš obiskovalce, se tam zbirajo Prulčani in tudi vsi tisti, ki iščejo svoj lokal. Ko pridejo tja, imajo občutek, da so tam doma. In tako je nastalo še poimenovanje #tlesmodoma. Potem je ta znak zastaral, a ko smo se pogovarjali s Sašom in Adijem, kaj č’mo narest, je padla odločitev, da pustimo tako, kot je, saj gre za nek zgodovinski del tega lokala. Pustimo torej, tle smo doma, saj nas tako ali tako definira. Sam sem tudi vsako jutro v Prulčku na kavi. Ta krog, ki ga vsako jutro tvorimo, tega skoraj nikoli ne izpustimo. Poimenovali smo se Konzilij … ha, ha
Govorila sva o oživitvi tehničnih brandov Jugoslavije skozi vajino ustvarjanje JUS project. Kje smo sedaj, po 30. letih samostojne države, z brendiranjem Slovenije?
V nekem makro pogledu se mi zdi, da dobrih brandov nismo uspeli v času samostojne Slovenije še zares izpostaviti. Je pa nekaj zares odmevnih. Recimo dobri primeri slovenskih brandov so zagotovo Pipistrel, Outfit7, Lumar, Krka, Adria-mobil …
Ljudje oz. države se vrednotimo s kulturo, športom in znanostjo. To so osnove, ki jih narod mora imeti za identifikacijo in lastno potrditev. Kaj smo mi kot narod v tem času naredili? Kar se tiče športa smo kot tak majhen narod res ogromno dosegli. To se mi zdi tudi lepa lastnost Slovenije, usmerjenost v šport. Kar se kulture tiče, so bili vzponi in padci. Kar sem prej omenil glede glasbe, se mi zdi tudi sedaj v teatru. Smo na preseku res izjemnih stvaritev.
Nekaj pa smo z razpadom Jugoslavije tudi izgubili, ker smo se do tega zelo grdo obnašali. Imeli smo vzpostavljene močne vrednote, ki so temeljile na športu, izobrazbi, biti kulturen, znati nekaj narisat, biti ustvarjalen, to se je zelo cenilo. In tem vrednotam smo takrat sledil in se niso brisale, današnje vrednote so zelo hipne, povezane s lastnim statusom in širšim odobravanjem.
In če smo sedaj pri Prulčku, se mi zdi, da se te nekdanje vrednote v Prulčku dobro ohranjajo. Da imaš sredi Ljubljane, v mikro kozmosu kot so Prule, tako močen program, je fascinantno. Vidiš, da za tem delom stoji trud in predanost in želja po ustvarjanju dobre vsebine. Koncerti so dostopni za vse, glasba prihaja s celega sveta, to dviguje kvaliteto življenja.
Zadnjič sva s sinom šla pogledat en fusion jazz, ker sin igra klavir, in je bilo res hudo. Ta kvaliteta programa, to kar so sedaj naredili v Prulčku, je zame poezija.
Če bi dobil projekt brendiranjA mikro okolja, kot so Prule? Kaj bi izpostavil?
Moj brat je nadel Šiški nadimek made in Šiška, ko smo ustvarjali brand picerija Dobra Vila in to poimenovanje je dobro homogeniziralo te ljudi, prepoznali so svojo kvaliteto v življenju na tem delu Ljubljane. In ja, isto bi bilo fajn narediti za Prule, ne vem, kaj bi bilo primerno … mogoče Fuck off Šiška, ne vem … ha ha
Prule postajajo melting pot kulturnega in umetniškega izražanja ter avtentičnosti. Začenja se s Prulčkom, dober del tega melting pota so tudi Plesni teater Ljubljana, različni studii, ki ustvarjajo tukaj. Arhitekti, oblikovalci, video produkcije …
Konec koncev tudi šola za otroke s posebnimi potrebami, kjer so ti mladostniki dnevno prisotni in vedno dajo Prulam avtentičen vajb …
Tukaj so se začeli združevati zanimivi ljudje, ker jim je všeč ta pozicija, mirno in zeleno, je strateška, saj si vseeno blizu centra. Je prostor za snovanje kvalitetnih ustvarjalcev in idej. Je mir, vendar ima svoj avtentičen pristop.
Gre za pristnost prostora, tukaj vidiš veliko narodnosti in mešanih zakonov, vedno se tukaj vrti nekaj zanimivih posameznikov in organizacij.
Vzpostavljajo se različne subkulture, tudi skozi Prulček, kjer se združujejo ljudje s pomočjo programa, koncertov, delijo se zelo različna mnenja. To so kvalitete, ki ti življenje naredijo zanimivo in pisano. Zato tudi jaz hodim tja na kavo, ker vem, da bom tam srečal ljudi, s katerimi bom imel takoj verbalni pink ponk. S filozofi, misleci, kreativci in umetniki. Zanimivi ljudje prihajajo na ta prostor, ki želijo in radi debatirajo, so radovedni in razgledani.
Torej nas čakajo še revolucionarne spremembe v brendiranju, tako države kot mikrokozmosa Prul?
Vsi imamo radi spremembe, ampak nihče jih ne mara na sebi. Samo želja po večjih spremembah pa je premalo, saj živimo v zelo udobnem svetu, poleg nas pa se dogajajo zelo resne in nevarne stvari. Mirko Ilić, bivši grafični urednik Timea, je rekel: “Revolucije ne bo, dokler se bodo revolucionarji bali, da jim bo Iphone iz žepa padel.”
Zanimivo zanj je, da si je svojčas delil studijo z Miltom Glaserjem, to je tisti gospod, ki je oblikoval blagovno znamko “I Love New York”.
“Revolucije ne bo, dokler se bodo revolucionarji bali, da jim bo Iphone iz žepa padel.”
Mirko Ilić, bivši grafični urednik Timea
Imaš znamenito Gaussovo krivuljo napredka, ki se sedaj hitrostno dviguje in ko pride do vrha, se bliža kaosu. Mislim, da gremo mi sedaj kar strmo navzgor. Nekdo s Konzilija je rekel: “Peak Humanity!”
Vse znanje in informacije imaš na dotiku prstov, ampak to nas je na nek način uspavalo, da nismo sposobni narest prave samorefleksije in sprememb. Ne razumemo, da se vsaka stvar nekje konča, tega izobilja ne moremo uživati brez posledic in se ne zavedati posledic, zato smo malo izgubljeni.
Citiram svojega kolega, ki je rekel: Več kot je teh prostorov, kjer se ustvarja in dogaja druga subkultura, bolj bo mainstream kultura profitirala. In ta se vedno napaja iz manjših avtohtonih prostorov. Izredno pomembno se mi zdi, da imajo Prule tak prostor, ki ima širše posledice, ne samo za Ljubljano in Slovenijo. Tak glas se širi čez meje, prihajajo glasbeniki svetovnega slovesa, prihajajo ljudje, ki jih nikoli ne bi pričakoval, da bi prišli v Prulčka. Ker to je kvaliteta, ki bi jo morali negovati in paziti, kot nekaj najbolj žlahtnega, česar ne izpustiš iz rok.
Prule izgubljajo svojo identiteto z gradnjo novih stavb, kjer kapital izriva avtentično kvaliteto bivanja. Tukaj se nahajajo arhitekturni biseri, narejeni po meri človeka, potem pa poleg zaslediš stavbe, kjer se vprašaš, ali novi prebivalci razumejo, kaj pomeni biti del tega kulturnega huba. To ni samo stvar mestne občine Ljubljana in ekipe, ki skrbi za strategijo razvoja občine, ampak gre tudi za lastno zavedanje in kulturo, ki jo vnašamo v prostor.
Kako lahko Prule ostanejo avtentični del Ljubljane?
Toleranca je prva stvar. Z vseh strani. Tudi Prulček mora tolerirat okolico, ki je še vedno znana kot spalno naselje. Mislim, da to zelo dobro počne, koncerti so umaknjeni navznoter, poskuša se narediti, da je zvečer stanje umirjeno. Po drugi strani pa morajo tudi drugi tolerirati živeče prostore na Prulah, da se zavejo, da živijo v centru Ljubljane, ki se nonstop razvija. Turisti bodo Ljubljano preplavili in se selili tudi širše, ven iz strogega centra in se moramo temu prilagajati.
In kako se da gojiti večjo toleranco?
Izobraževanje, branje, radovednost do novosti in obiskovanje kulturnih dogodkov.
Na koncu pridemo vedno do znanja in zdrave radovednosti.
Ta radovednost te vedno žene, imeti to samorefleksijo in biti pripravljen razumeti tudi stališča drugih ljudi. Zase vem, da sem že stokrat zamenjal svoje mnenje in stališče, ko sem se naučil nečesa novega in sprejel pogled na stvari tudi z nekega drugega zornega kota.