Maria, plesalka in učiteljica flamenka. Na koncertu v Prulčku je na odru izvajala unikatno mešanico bluesa, funka in soula in vsi smo bili očarani. Z lahkoto je mešala med seboj stile in vanje vpeljevala moderno noto, še posebej zanimivo pa je bilo izvedeti, da to počne pogosto, čeprav je učiteljica tradicionalnega flamenka. Nekega deževnega popoldneva se tako srečava na kosilu in se pogovarjava o njenih glasbenih navdihih, začetkih in slovencih.
Živjo Maria. Živiš v Ljubljani. Kaj te je pripeljalo sem?
Tukaj sem približno 5 let. Prišla sem zaradi ljubezni. Svojega fanta sem spoznala pred 6 leti in je Slovenec, zato sem se odločila, da se preselim sem, da lahko gradiva na najinem razmerju.
Kako ti je všeč tukaj? kakšna je razlika med življenjem v Madridu proti Ljubljani?
Tukaj mi je precej težko, ker je država majhna in kulturno premalo raznolika. Če primerjam okolje, iz katerega prihajam, obe državi, v katerih sem živela, Budimpešto in Madrid, je Ljubljana precej zaprta. Težko je sklepati nove vezi, vsaj tako se počutim. Težko je rasti, saj so tukaj skupnosti in scene res zaprte.
Lahko izvemo kaj več o tvojem ozadju. Petje, ples, glasba, flamenko. kdaj se je vse skupaj začelo?
Klavir sem začela igrati, ko sem bila stara 8 let, že od malih nog sem bila zelo muzikalna in zelo zgodaj sem začela plesati flamenko in peti, kar je bil kar izziv, ker sem odraščala v Budimpešti, ki ni domače okolje za učenje in vaje flamenka. Hkrati sem se začela učiti in plesati tudi madžarske ljudske ter sodobne plese. Nato sem se prijavila na madžarsko plesno akademijo in končala študij sodobne koreografije, kmalu zatem pa sem se preselila v Madrid in delala v številnih različnih projektih, ki temeljijo na fuziji flamenka, svetovni fuziji in tradicionalnem flamenku. V vseh teh projektih sem pela in plesala ter posnela več albumov in izvedla vrsto različnih projektov.
Tukaj v Ljubljani izvajam 3 projekte. Prvi je flamenko, ne toliko tradicionalen, v kombinaciji z mojimi avtorskimi pesmimi.
Drugi je soul blues funk fusion. Ta projekt sem sedaj koncertno prvič uprizorila na Kavč festivalu in sedaj v Prulčku in je bila zanimiva izkušnja. Pesmi so nastale med covidom in smo jih razvijali skupaj s prijatelji, ker je bilo tako depresivno stanje in smo želeli nekaj ustvariti. Tako je nastal projekt, ki ste ga slišali.
Tretji je flamenko world fusion s Tomažem, ki me spremlja na klavirju. Naredili smo priredbe jazzy skladb v tradicionalni fuziji iz celega sveta.
Od kod prihaja navdih? Kdo je tvoja inspiracija?
Navdihujejo me različne stvari, veliko umetnikov je neverjetnih. Ko gre za svetovno glasbo, imam zelo rada etno glasbo, ker temelji na tradiciji, koreninah, spominih. Všeč mi je moja stara madžarska tradicija, ki je razširjena in neverjetna, in rada jo raziskujem.
Romi me zelo zanimajo in privlači me njihovo pripovedovanje zgodb skozi glasbo. Flamenko je zelo povezan z romsko kulturo. Rada imam tudi jazz, rada imam kakšno bolj sofisticirano pop glasbo. Rada imam različne stvari, umetniki iščejo stalne navdihe, ki jih najdejo na številnih mestih in v različnih melodijah.
Ples in petje izhajata iz družine? ZAKAJ FLAMENKO?
Moja družina ni glasbena ali umetniška, spomnim se, da sem kot punčka gledala film, bil je film o plesu flamenka in začutila sem zelo globoko in močno povezanost s tem plesom in od tistega dne naprej sem začela iskati vse možne priložnosti, da bi izvedela več.
Kakšna se ti na splošno zdi Slovenija?
Kulturna scena ni močno razvita, da bi lahko šli ven in izkusili različne glasbene žanre. Prulček, Celica, Kavč Festival, Etno Histeria, festival Floating Castle so mesta, ki me najbolj spominjajo na tovrstno idejo o svetovnem odru, kjer lahko doživiš toliko različnih fuzij glasbe na enem mestu in verjamem, da to ustvarja kulturo živo.
To so lokacije ki so odprta za sodelovanje, igranje, gledanje, povezovanje, interakcijo.
Ali bi se scena lahko razvila?
Ne rečem, da je stanje brezupno ali da se nič ne dogaja, samo razmere, od koder prihajam, so tako zelo ekstremno drugačne kot v Sloveniji. V smislu, koliko priložnosti imaš kot tuji izvajalec tukaj v Ljubljani. Zato je Prulček tako super, saj čeprav nisi povezan z organizatorjem, ni nobene “kuhne”, še vedno lahko najdeš prostor in se dogovoriš za nastop.
V Prulčku nastopam vsaj dvakrat letno, všeč mi je vibe, ljudje, ki vodijo lokal, vsi so tako prijazni in odprti ljudje. Tam se dobro počutim, tam je lepa energija, drugačna, odprta. Na splošno ni klasična.
Zakaj misliš, da je tako?
Vsak narod ima svojo osebnost in Slovenija ima ta podeželski življenjski slog, bolj povezan z naravo kot s kulturnimi koreninami.
Prioritete so morda drugačne, bolj si želijo počitka, kot da bi se navdihovali v kulturi in jo iskali. Moja izkušnja na Madžarskem je, da je ljudska tradicija ljudem res blizu, ustvarjanje fusion glasbe z madžarsko ljudsko, kar pomeni, da dejansko poslušaš jazz, a doživljaš tradicionalno glasbo. Slovenska narodnozabavna glasba je res bolj tradicionalna in ne delajo veliko fuzij na tak način. Na Madžarskem je veliko krajev, kjer lahko poslušaš fuzijo tradicionalnega in modernega.
Poleg tega je poceni in dostopno. Je obarvano tradicionalno, vendar na sodoben način. Midve bi lahko šli na neko lokacijo in se iz nič naučili novega plesa, ki ga nikoli nisva poznali. Greš tja in poskusiš in se zabavaš. Slovenija je izjemno lepa in povezana z naravo, zato so ljudje bolj povezani s tem vidikom, odhajanjem v naravo, plezanjem v hribe, počitkom in uživanjem na prostem, bolj kot z radovednostjo do novih glasbenih odkritij.
Če bi bil prostor in priložnost, misliš, da bi Slovenci lahko zamenjali to miselnost?
Mislim, da je to vprašanje navade in tradicije. To bi moralo biti gibanje, ki bi za tako spremembo potrebovalo nekaj podpore in spodbude.
Na Madžarskem je bilo to načrtno gibanje, da bi ljudsko kulturo približali ljudem skozi festivale, jo povezali s sodobnimi glasbeniki, poučevali plese, petje. To je bilo gibanje, ki se je zgodilo povsod hkrati in naredilo ta prehod tako, da so se ljudje navadili in sodelovali. Na takšni zabavi sedaj vidim dosti tujcev, ki sodelujejo, vidiš pa tudi domačine, ki se radi vključujejo. To mora podpirati nacija, čutiti mora, da to ni nič čudnega ali posebnega. Je na voljo, dostopno, lepo, zdravo in dobro za vse.
Koncerti v živo, jam sessioni vseh vrst, jazz, latino glasba, kjer lahko plešete, improvizirate, komunicirate ali pa samo opazujete. Zelo pomembno je, da imamo prostore in priložnosti po vsem mestu. V Madridu je to zelo priljubljeno. To je gibanje, ki ga vidim tudi v Prulčku, ljudje se družijo, plešejo in sodelujejo pri plesu.
Kakšni so plani za prihodnost?
Zaradi covida sem izgubila ogromno povezav, zato želim te povezave vzpostaviti nazaj, ker so priložnosti, ki sem jih imela prej, propadle.
Sporočilo za ljudi, ki se začenjajo ukvarjati z uprizoritvenimi umetnostmi – kaj bi lahko svetovala?
Biti odločen, da si to želiš, bolj kot karkoli drugega, in boš zaradi tega lahko napredoval in vztrajal. Včasih boste živeli v negotovosti, včasih ne boste imeli priložnosti ali denarja. Takšen način življenja ni enostaven, zato bi nasvet lahko bil: Bodite potrpežljivi in če ste res prepričani, da želite ustvarjati v tej stroki, se bo to zgodilo. Ženete se v smer, ki jo imate radi brez varnostne mreže in vedenja, kakšen bo rezultat. Pogum in vztrajnost sta ključna.
Torej, kje te lahko ljudje najdejo, če se ti želijo pridružiti pri učenju flamenka, tradicionalnih plesov in drugih kulturnih projektov, na katerih delaš?
Luna Gitana je društvo, s katerim sodelujem – je ustanova za kulturo in ples, imamo studio in tam se nam lahko pridružite na delavnicah različnih tradicionalnih stvari. Izvajamo tečaje in delavnice flamenka, plesne in pevske delavnice, romske plese in plese urbanega flamenka. Sem tudi glasbena terapevtka in izvajam vibracijske zvočne kopeli v sodelovanju z madžarskim veleposlaništvom.
Ampak najlažje me najdete preko facebooka in instagrama
Hvala Maria.