Matej Horzelenberg je glasbenik, urednik in založnik. Na jutranji kavici sva se pogovarjala o življenju, vrednotah, kulturi in glasbenem ustvarjanju.
Matej, v okviru decembrskega koncerta z bendom Excentral v Prulčku si prebral tudi ’na easy’ manifest. Kaj je osnovna ideja?
Manifest je neritmični podaljšek komada ‘Na easy’, saj se glasbeno ni vklopil ne kot klasični ne kot recimo rap vložek, spada pa zraven, da še malo bolj razloži idejo komada in da si kdo ne ustvari preveč enoznačnih predstav. Ker osnova manifesta je refren: “Sej tud’ na easy se da ž’vet, sej tud’ ne rab’š vsega ’met, … sej tud’ sam’ bit’ zna bit’ fajn.” In to mogoče na prvo žogo zveni ‘luftarsko’, pa ne gre za to. Poanta je preprosta, čeprav ni lahka, in sicer da se v preobremenjenosti z vsakdanom usmerimo v bolj sproščeno, pomenljivo, pristno, globoko, uravnoteženo življenje – rekel bi, da je občutek v takšnem življenju, ko nisi preobremenjen z nepotrebno navlako, bolj ‘na easy’, bolj lahkoten. Takšna naravnanost je skupna vsem pozitivnim življenjskim pristopom, kar jih poznam; in v nekem svojem elementu, v svojem poslanstvu, s svojimi talenti, s povezovanjem in s prizadevanjem za dobro postanejo tudi težje okoliščine bolj smiselne in življenja vredne.
Pa ga lahko živiš?
Kot piše tudi v manifestu, ’ni to’k u easy sploh’, da živiš po svojih vrednotah, še posebej ko si v fazi prevpraševanja družinske in družbene vrednostne dediščine, ko dozorevaš in oblikuješ bolj svojo držo. Prekletstvo in blagoslov hkrati, mogoče: ogledalo, ki si ga sam nastavljaš, je najbolj ostro. Ne gre drugače kot prek napak, recimo če vzrojiš nad otrokom, čeprav tega ne bi zares hotel … Po možnosti se iz vseh izkušenj in napak tudi res kaj naučiš – dobro si je zapomnit situacije in si jih vzet k srcu, da lahko v prihodnje ravnaš bolje.
Če pustimo strokovna in ljubiteljska področja, sem se osebno največ naučil, odkar so se nama z drago rodili otroci – še eno zelo lepo, a tudi zelo ostro ogledalo lastne osebnosti … Se mi pa zdi, da smo kot generacija ali pa kar vsi ljudje v tem obdobju na tem, da naredimo večji pozitivni preskok v zavedanju in v čustveni inteligenci in tudi v konkretnem ravnanju v odnosih.
Kako si padel v glasbo?
Že starša sta ljubiteljsko glasbovala. Doma smo peli, in imeli smo pianino, ki sem ga preizkušal, tudi v glasbeni šoli sem najprej začel s klavirjem. Ampak nisem bil toliko za note in klasiko in sem bolj užival v improvizaciji. V tretjem razredu sem imel prvo bližnje srečanje z bobni in se zaljubil vanje ‘na prvi posluh’. Starši so mi prišli naproti in me podprli pri prepisu na tolkala, ampak tam sem spet padel v klasični program vseh tolkal, postopno, počasi, brez tiste žive iskre, ki sem jo želel. Takrat še nismo vedeli za kak B program in privat inštrukcije … Namesto da bi vadil po notah posamezna tolkala, sem si nadel slušalke z rockersko glasbo in zraven po svoje nažigal na baterijo … Prek prijateljev sem se na koncu osnovne šole naučil prvih nekaj akordov na kitari in moj razvoj je šel vedno bolj v smer kitare v kombinaciji s petjem – združeni ritmi, harmonije, vodilna melodija in sporočila.
Od konca osnovne šole pa do zdaj smo s kolegi preposlušali vse sorte, od punka in rocka, prek progresive in elektronike do funka in jazza. Marsikaj smo po svoje skušali tudi poustvariti, vsaj tehnično manj zahtevne in pa vsem zanimivejše komade. Pri priredbah komadov, ki smo jih preigravali, se nikoli nismo strogo držali originala, ampak smo jih preprosto igrali po svojem občutku, in še danes v bendu kakšnemu komadu rajši pridodamo svoj pečat – recimo bolj funky, lahko celo reggae izvedba.
Kako se je tvoje glasbeno ustvarjanje spreminjalo skozi spreminjanje tebe?
Kar se tiče samih načinov ustvarjanja glasbe, ki so bili moderni v določenem obdobju, mi je bilo všeč nekaj pristopov, ki pa sem jih preizkusil bolj sam zase, za vajo, v živo pa bolj samo za hec, bolj namensko jih nisem uporabljal. Recimo beatboxanje in loopanje, pa intenzivna uporaba efektov, samplov, prednasnetih vzporednih trackov … Vedno sem rajši iskal glasbenike za sodelovanje in izvajanje vsega v živo. Sem pa v zadnjem času pri svojih komadih z bendom začel preizkušati simulacijo talk-boxa na kitari, tempo delay na vokalu, pa kak double in celo harmonizator.
Vsebinsko ali razpoloženjsko pa recimo, da glasba, predvsem moja avtorska, in pa način izvajanja glasbe rasteta vzporedno z razvijanjem kot človek – in seveda z vse večjo predanostjo glasbi, ki jo čutim kot eno mojih glavnih poti. To se kaže tako v besedilih kot v harmonijah, aranžmajih in zvoku. Če so se po eni strani nekateri od teh vidikov bolj kritično zaostrili, so se po drugi hkrati tudi bolj sprostili …
Šele zdaj, v preigravanju z basistom in bobnarjem, so na primer zaživeli nekateri moji komadi, stari tudi več kot dvajset let – tu in tam spremenim kako besedo, skušam obogatiti ali poenostaviti kakšno glasbeno figuro. In šele zdaj sem jih pripravljen skupaj z ekipo v bendu Excentral tudi izdati.
Iz starih osnutkov ali pa iz novih navdihov nastajajo tudi novi komadi v slovenščini in v angleščini, vse od bolj sproščenih do resnejših, ki so gotovo tako ali drugače začinjeni s kakšno bridko ali lepo izkušnjo iz mojega ’žvečenja’ življenjske realnosti.
Kaj torej delaš kadar ne ustvarjaš glasbe?
Veliko časa preživim z družino. Recimo že sama logistika: punce hodijo na ljubljansko waldorfsko šolo in vrtec in ker ne stanujemo v Ljubljani, jih vsako jutro peljem in popoldne hodim iskat … Kolikor je družinsko življenje v določenih vidikih zahtevno – usklajevanje obveznosti, pa prepiri in iskanje vsak svojega mesta vsak dan sproti – je pa družinska ’sovzgoja’, če tako rečem, torej to, kako rastemo vsi skupaj, otroci in midva z drago kot odrasla, tudi res nagrajujoča, ko vidiš napredek in skupaj doživljaš lepe trenutke.
Veliko dam tudi na dobre odnose s prijatelji in tudi s poslovnimi kontakti. Moj ’profesionalni’ krovni slogan, ki me navdihuje, je podpiranje ustvarjalnosti. Ker s tem ko podpiraš ustvarjalnost, odpiraš stvarnost. Pri glasbi je še bolj očitno, da je eden izmed načinov, da odpiraš stvarnost, ustvarjanje pravega vzdušja. Ne glede na to, česa se lotim, najbolj zaživim, ko sem med ljudmi in tako ali drugače lahko prispevam svoj del.
Med drugim sem kot urednik delal pri založbi Didakta, kjer sem se resneje spustil na področje strokovne pedagoške literature, več drugim založbam pa že več let kot urednik ali lektor pomagam pri pripravi prevodov knjig s področja psihologije in podjetništva. Za podjetje Smart Com sem z ekipo pripravil prevod knjige Začni z zakaj Simona Sineka, enega najbolj znanih TED govorcev.
V lastni založbi (Lectour) pa smo izdali knjigo V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni. Gre za knjigo Sira Kena Robinsona, najbolj gledanega TED govorca v svetovnem merilu: navdušil sem se nad njegovim humornim pristopom, s katerim je prepletal svojo res široko strokovnost, pa nad zgodbami in primeri dobre prakse in predvsem nad tem, kar nakaže že naslov: da najbolje delujemo, ko se nečemu s strastjo predamo; takrat smo res ’v elementu’.
Kakšen je tvoj element?
Glasba vsekakor. Pa na splošno povezovanje ljudi, pomoč pri organiziranju dogodkov … V slast so mi jezikovni izzivi, sicer pa me zanima tudi šolstvo, pozitivna psihologija, podjetništvo in kot entuziast za dobre pristope in prakse predavam in vodim delavnice tudi na teh področjih.
’Službeno’ skušam delovati čimbolj v okviru svojih zanimanj, ampak ni vedno lahko. Včasih se zdi, da se finančno ne bo izšlo, in potem me preplavijo skrbi in panika, pa tisti glasovi, da bi se moral oprijeti ’resne službe’ … Dobre izkušnje in kakšen uspešen projekt za nazaj, in pa stalna pripravljenost, da se potrudim, kdaj tudi riskiram, sledim navdihom, ustvarjam nove priložnosti in sprejemam tiste, ki mi jih na pot prinaša usoda, pa me vsakič sproti spet spodbudijo, da nadaljujem zastavljeno pot.
Tudi o tem piše manifest …
Moje ukvarjanje z glasbo se mi zdi dober primer tega, da po eni strani narediš vse, kar lahko (poleg službe in družine), po drugi strani pa nisi nestrpen in ne siliš prehitro preveč premočrtno samo v določeno smer, recimo čimprej za vsako ceno na sceno. Seveda zavrtim kak telefon, se sestanem z ljudmi, se dogovorim čimbolje za podrobnosti, ki so pomembne za dobro vzdušje na špilih: svetloba, velikost prostora, hrana in pijača, primerno trajanje glede na namen dogodka itd. Ampak hkrati pa dopustiš, da se določene priložnosti odpirajo tudi same od sebe. Tako sebi in svojim soglasbenikom v bendu dopuščaš dovolj časa in prostora, da se prek prijateljskih odnosov, izboljšanja komunikacije, optimizacije pristopov in prek številnih izkušenj vaj in nastopanja organsko razvija tudi avtorska glasba.
Koliko časa že obstajate kot Excentral?
Dobrih pet let. Do zdaj smo se s širokim repertoarjem priredb večinoma posvečali igranju na odprtih in privat zabavnih dogodkih, v sodelovanju z DJ-jem tudi na porokah. V Prulčku pa smo premierno predstavili osem svojih komadov in letos začenjamo z objavljanjem posameznih singlov.
Kam bi vas lahko glasbeno uvrstili sedaj?
Čisto žanrsko med rock, pop, funk in reggae, vzamemo pa tudi kakšen postop in začinjenost akordov recimo iz bossa nove ipd. Sporočilno se dotikamo resnejših vsebin, tudi kritično obarvanih, ampak z veliko prostora za sproščenost in predvsem spodbudno pozitivnost. Vsi člani v Excentral bandu uživamo v dobri glasbi in to želimo na nastopih deliti z drugimi – to je tudi naš presečni slogan v bandu.
Vsi smo bili v klasičnih glasbenih osnovnih šolah, ampak lahko rečem, da je naša prava glasbena šola skupno preigravanje komadov v živo. Nama s pevcem in saksofonistom Timotejem Siterjem je zelo veliko dalo nastopanje na ulici – ko najprej komaj premagaš strah in sram, potem pa že v parih potezah opogumljanja poleg svojega stojala z besedili izpostaviš še ’glasbeni MENU’ za mimoidoče, s čimer povabiš k sodelovanju, skupnemu improviziranju … Basist Marko Jelovšek in bobnar Miha Gantar sta skupaj igrala že v srednji šoli, potem vsak v svoji zasedbi, zdaj na odrasla leta pa smo se našli in se takoj ujeli tako glasbeno kot prijateljsko.
Kaj naredi dobrega glasbenika?
Občutek za feeling 🙂 Da se prepustiš, padeš notri. Da glasbo izvajaš po svojih najboljših močeh, se pripravljaš in ustvarjaš, usmerjaš svojo energijo v to področje. Kot v kateremkoli poklicu je zelo pomembno, da počneš to, kar te zanima, ker tam te samo od sebe vodi, da bi se izpopolnil, izmojstril. Poiščeš ljudi, ki delujejo na tem področju, po možnosti najdeš tudi kakšnega mentorja, predvsem pa veliko poskušaš, preigravaš in prepevaš, čimveč nastopaš …
Besede za konec?
Nekoč sem na radiu ujel besede hrvaške zdravilke, ki je rekla: “Zatvorite internet, otvorite srca.” Sicer je bilo v drugem kontekstu, ampak misel je uporabna tudi za doživljanje glasbe in kakršnih koli obredov in kulture na splošno.
To, kar doživiš v živo, je najmočnejše. Celotno doživetje, vse, kar sodi zraven, interakcija med ljudmi, skupna energija, otipljivost ozračja, čustva, konkretna vsebina, vse to sestavlja izkušnjo, ki nas lahko preoblikuje v boljšem smislu kot prek ekrana, na daljavo … Tudi če si na nekem nastopu ali srečanju ’samo’ v publiki, pomagaš soustvarjati trenutek. To, da si zraven, pomeni, da soustvarjaš kulturo.